IZREK
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 272/99 z dne 12. 9. 2000 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 138/98-8 z dne 15. 7. 1999 ter sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1080/95 z dne 11. 3. 1998 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, pa zavrže.
EVIDENČNI STAVEK
Ker je bil postopek v konkretni zadevi končan, kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne more več biti in ga tudi ni več mogoče preprečevati, zato v tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe.
Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku. Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe in ne v dokazno oceno sodišč.
Tudi v okviru zatrjevane kršitve 26. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do povračila škode, ki stranki nastane zaradi protipravnega ravnanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, Ustavno sodišče izpodbijane sodbe ne preizkusi v smislu instančne presoje v sodnem postopku, pač pa bi sodbo, s katero bi bil tak odškodninski zahtevek zavrnjen, lahko razveljavilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je sodišče to odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo. Odgovornosti na podlagi 26. člena Ustave ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka - v smislu instančne presoje - ugotovljena nepravilnost odločbe pristojnega organa izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.