TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženec je bil v delovnem razmerju pri tožnici in temeljna obveznost delodajalca iz delovnega razmerja je zagotavljanje plačila (44. člen ZDR-1) in zagotavljanje dela (43. člen ZDR-1). Delavec ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v primerih, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tožnica je tožencu plačevala plačo v višini 80 % osnove za neopravljene ure dela zaradi pomanjkanja dela. V skladu z drugim odstavkom 138. člena ZDR-1 ima delavec v primeru čakanja na delo pravico do nadomestila plače v višini 80 %. Tudi, če ni šlo za čakanje na delo, kot zatrjuje pritožba, pač pa za začasno prerazporejen delovni čas (148. člen ZDR-1), je bil delodajalec dolžan tožencu za čas, ko ni delal, ker mu ta ni zagotavljal dela oziroma mu ga ni mogel zagotoviti, izplačati nadomestilo plače. Če delodajalec organizacijo dela in delovnega časa po referenčnem obdobju ne more zagotoviti izravnave ur na polni delovni čas oziroma ne more zagotoviti dela, mora posledice nositi sam in jih ne more prelagati na delavce s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje ali celo z zahtevkom za vračilo plače.