TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan prvemu tožencu v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v znesku 791,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

V skladu z določbo 409. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu tega zakona učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu tega zakona drugače določeno. Glede na navedeno je za odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko odločilno, ali je vtoževana terjatev, ki ni terjatev iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja.

Obveznost Zavoda do tožnika, za katero naj bi druga toženka odgovarjala na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti v smislu 8. člena ZGD-1, je po tožbenih trditvah nastala v letu 2011 (torej pred začetkom psotopka osebnega stečaja v letu 2015). Odgovornost družbenika za obveznosti družbe na podlagi 8. člena ZGD-1 sicer lahko oziroma praviloma nastane kasneje kot obveznost družbe. Nastane namreč šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za spregled pravne osebnosti. Ti pa bi bili lahko v konkretnem primeru izpolnjeni najkasneje v letu 2013, ko je bil Zavod izbrisan iz sodnega registra. Podlaga za spregled pravne osebnosti je namreč zloraba pravne osebe, do te pa lahko po naravi stvari pride le v obdobju, ko družba (še) obstaja.

V zvezi z določbo drugega odstavka 49. člena ZZ, po kateri je ustanovitelj odgovoren za obveznosti zavoda, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno, je trditveno in dokazno breme za (delno) razbremenitev odgovornosti za obveznosti zavoda na ustanovitelju in ne na tožniku.

Tudi za uporabo določb o spregledu pravne osebnosti bistveno, ali je prvi toženec osebno odgovorni družbenik. Plačilo terjatve do pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, je namreč mogoče na podlagi spregleda pravne osebnosti zahtevati le od drugih družbenikov in ne od tistih, ki so osebno odgovorni (1. točka prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP).

Prvemu tožencu, ki je šele v ponovljenem sojenju, potem, ko je iz prve pritožbe tožnika (prvič jasno) izhajalo, da odgovornost prvega toženca gradi tudi na določbi 49. člena ZZ, navedel, da v skladu z aktom o ustanovitvi ne odgovarja za obveznosti Zavoda, ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja oziroma mu ni mogoče pripisati krivde za to, da navedenih trditev in dokazov zanje ni ponudil že v prvem sojenju, do prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP), pa čeprav je dolžan kot ustanovitelj Zavoda poznati določbe ZZ in je na ustanovitelju trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti za obveznosti zavoda.

Prvi toženec kot ustanovitelj ni odgovoren za obveznosti Zavoda na podlagi 49. člena ZZ, odgovoren tudi ni po določbi 8. člen ZGD-1.

Spregled pravne osebnosti po 2. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1 je mogoč le, če je poleg zlorabe pravne osebe podano tudi oškodovanje upnikov, zato je v konkretnem primeru odločilno, ali je imelo opisano ravnanje prvega toženca (povzročitev izbrisa Zavoda iz sodnega registra), do katerega je prišlo v letu 2013, za posledico oškodovanje upnikov Zavoda (tožnika), česar pa tožniku ni uspelo dokazati. Tudi niso dokazani pogoji za spregled pravne osebnosti po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1.

Zavod je imel po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe že po izvedbi Festivala Y v letu 2011 izgubo in je bil (pre)zadolžen (na to opozarja tudi sam tožnik v pritožbi), tožnik pa tudi ni zatrjeval in dokazoval, da je Zavod ob izbrisu v letu 2013 sploh še posloval. Glede na ugotovitve, da je imel Zavod v letu 2011 izgubo in je bil prezadolžen ter ob odsotnosti trditev, da je Zavod ob izbrisu sploh še posloval, povzročitve izbrisa Zavoda iz sodnega registra brez likvidacije ni mogoče šteti kot vzrok za neplačilo sporne terjatve tožniku s strani Zavoda oziroma za oškodovanje upnikov (tožnika), saj Zavod (očitno) tudi, če ne bi bil izbrisan, ne bi bil sposoben poravnati sporne obveznosti do tožnika. To, ali je Zavod v letu 2013 posloval, je bistveno, saj v kolikor bi posloval, bi to pomenilo, da obstoji vsaj teoretična možnost, da postane plačilno sposoben, ta možnost pa bi zaradi izbrisa Zavoda dokončno prenehala, vendar pa tožnik trditev v tej smeri ni podal, še manj dokazal.

Dejstvo, da je prvi toženec jamčil s svojim premoženjem za obveznosti Zavoda, ne pomeni, da je bil osebno odgovorni ustanovitelj. V skladu z 49. členom ZZ je namreč odločilna vsebina ustanovitvenega akta Zavoda, iz katere pa, kot že pojasnjeno, izhaja, da ustanovitelji ne odgovarjajo za obveznosti Zavoda.