TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-53/2014/19 (1312-02) z dne 27. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožnikove izjave očitno ne predstavljajo razlogov preganjanja, ki bi opredeljevali tožnika kot begunca, zato mu ni mogoče priznati niti zaščite s tem statusom. V tej situaciji pa je bil organ dolžan preizkusiti, ali niso morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

Upravni organ zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da obstoji dvom v prosilčevo identiteto takoj, ko ta ne predloži ustreznega dokumenta, pa čeprav pojasni razloge, zakaj ga nima (v prošnji za mednarodno zaščito je tožnik to razložil – 2. stran obrazložitve izpodbijane odločbe – s splošnim stanjem v Nigeriji, ker da tam dokumenti niso potrebni, če potuješ, si priskrbiš potni list, sam pa si dokumentov zaradi težav ne more priskrbeti), ni ugotavljal drugih okoliščin. S tem je kršil prvi odstavek 22. člena ZMZ, ki pristojnemu organu nalaga, da tudi po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev. V obravnavanem primeru, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik v letu 2008 zaprosil za azil v Italiji in kasneje še v Grčiji, preverjanje identitete s strani organa tudi ni bilo onemogočeno. To pomeni, da dvom v tožnikovo istovetnost ni bil ugotovljen, s tem pa ne okoliščina, ki bi govorila o njegovi splošni neverodostojnosti.

Celo če se šteje, da je tožnik neverodostojna oseba, ni mogoče mimo tega, da je upravni organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, na kar napotuje že tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ.