TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 168/2001 in I Ips 314/2002 z dne 21. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 516/2000 z dne 30. 11. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/98 z dne 15. 3. 2000 se ne sprejme.

Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Iz izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja obširna obrazložitev, da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za zaslišanje kriminalistov, ki sta obravnavala pritožnika v predkazenskem postopku in takratnega zagovornika, ker je analiziralo spremembo obdolženčevega zagovora, ocenilo zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom kot skladno z procesnimi določbami, in ker je bilo priznanje pred preiskovalnim sodnikom skladno z drugimi izvedenimi dokazi. Oceni prvostopenjskega sodišča, zakaj so predlagana zaslišanja odveč, je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja ugotovitev, da iz predlaganih dokazov ne izhaja vsebinska utemeljitev, na podlagi katere bi bil mogoč sklep, da bi njihova izvedba z zadostno stopnjo verjetnosti potrdila, da je pritisk na pritožnika obstajal, njegova intenzivnost pa je bila takšna, da je odločilno vplivala na obsojenčev zagovor v preiskavi. Ker so sodišča z izpodbijanimi sodbami ugotovila, da predlagani dokazi očitno ne morejo biti uspešni, taki ugotovitvi pa ni mogoče odreči razumnosti, pritožniku pravica do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave očitno ni bila kršena. Glede na to za zatrjevano kršitev očitno ne gre. Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.