TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Dokler obstaja za obrtnike zakonska obveznost plačevanja prispevka za zaposlovanje (22. člen zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje - Uradni list RS, št. 48/90), okoliščina, da ta prispevek ni plačan oziroma izterjan, sama zase še ne pomeni, da v primeru prenehanja obrti obrtnik ne bi mogel pridobiti pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Upravni organ (tožena stranka) je zavrnil zahtevo tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.
Ugotovil je, da tožnik, ki je opravljal obrtno dejavnost, dalj časa pred odjavo obrtne dejavnosti, ni plačeval prispevkov za socialno
varnost, med katere spada tudi prispevek za zaposlovanje. Zato po mnenju upravnega organa tožniku ni mogoče priznati statusa aktivnega zavarovanca in po prenehanju opravljanja obrti tudi ne statusa brezposelnega zavarovanca.

Zoper odločbo tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. Sodišče je tožbi ugodilo in v obrazložitvi sodbe navedlo:

Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90)
določa v 22. členu, da je obrtnik zavezanec za plačevanje prispevka za zaposlovanje "do uvedbe prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti." Ta zakon je stopil v veljavo še pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92), ki določa možnost prostovoljnega zavarovanja obrtnikov. Izvedbeni akti za prostovoljno zavarovanje, s katerimi bi bili določeni natančnejši pogoji za to zavarovanje ter osnova in višina prispevkov, niso bili izdani v roku 5 mesecev, kot je določeno v 80. členu zakona (in tudi ne pozneje). Zato se, kot ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, prostovoljno zavarovanje ne izvaja.

Plačevanje prispevka za zaposlovanje je po že citiranem zakonu o prispevkih obvezno tudi za obrtnike. Sodišče meni, da bi bilo v
nasprotju z načeli pravne in socialne države (2. člen Ustave Republike Slovenije), če obrtniki, dokler za njih obstaja obveznost plačevanja prispevka za zaposlovanje, ne bi bili zavarovani za primer brezposelnosti. Citirani zakon o prispevkih pa status zavarovanca-obrtnika ne veže na redno plačevanje prispevka za zaposlovanje oziroma ne določa, da obrtnik, ki neredno plačuje
prispevek za zaposlovanje, ni upravičen do socialnega varstva za primer brezposelnosti, temveč zakon predpisuje možnost prisilne izterjave tega prispevka (2. odstavek 15. člena). Zato po mnenju sodišča ni pravne podlage za sklep tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati statusa brezposelnega zavarovanca iz razloga, ker ima poravnane obveznosti, ki vključujejo tudi prispevek za zaposlovanje le do 31.12.1989, ne pa tudi za leto 1990 in za leto 1991 - do 30.10.1991, ko je odjavil opravljanje obrtne dejavnosti.

Po določbi 3. odstavka 1. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti se "z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno." Skladno s to določbo so po mnenju sodišča obrtniki upravičeni do denarnega nadomestila, če se brez svoje krivde ali proti svoji volji znajdejo brez zaposlitve. Zato je v primeru odjave obrti potrebno ugotoviti, iz kakšnih razlogov je obrtnik odjavil obrt in ali je te razloge mogoče šteti kot "nekrivdne oziroma proti svoji volji". Te bistvene okoliščine pa tožena stranka ni ugotavljala zaradi napačnega sklepa, da tožnik nima statusa zavarovanca, ker nima poravnanih prispevkov za socialno varnost. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.