TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 800/99 z dne 27. 9. 2001 in sodba Upravnega sodišča št. U 143/98 z dne 2. 6. 1999 se v delih, ki se nanašajo na dr. A. A. A. in C. C. C., razveljavita. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII- 331.866/1 z dne 10. 12. 1997 in odločba Upravne enote Gornja Radgona št. 208-55/93-02 z dne 23. 9. 1996 se v delih, ki se nanašajo na dr. A. A. A. in C. C. C., odpravita. Zadeva se vrne Upravni enoti Gornja Radgona v novo odločanje.

Člen 22 Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Enako je določal tudi prejšnji Zakon o splošnem upravnem, ki je veljal v času odločanja upravnih organov in obeh sodišč. Če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. ZUP zahteva, da je vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (četrti odstavek 146. člena). Glede dokazovanja dejstev, katerih obstoj zakon domneva, ZUP določa, da jih ni treba dokazovati, mora pa biti dovoljeno dokazovati, da ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno (tretji odstavek 165. člena ZUP). Ker pritožniku v upravnem postopku zaradi napačne uporabe tretjega odstavka 63. člena ZDen ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstva, katerih obstoj zakon domneva (nelojalnost), ne obstajajo, Upravno in Vrhovno sodišče pa pri odločanju o pritožnikovi tožbi in pritožbi tega nista upoštevali in kršitve nista odpravili, je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.