TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Zapuščinsko sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da se E. E., ki izpodbija dedno pravico zapustnikovi vdovi, smiselno sklicuje na 22. člen ZD. Ta v tretji točki drugega odstavka določa, da zakonec nima dedne pravice, če je njegova življenjska skupnost po njegovi krivdi ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Zapuščinsko sodišče se pravno zmotno sklicuje na navedeno materialno pravno podlago. Izguba dedne pravice zakonca zaradi trajnega prenehanja zakonske skupnosti po tem določilu ne pomeni vzpostavitve dedne pravice zunajzakonskega partnerja zapustnika po drugem odstavku 10. člena ZD, sedaj po 4.a členu ZD. Med navedenima določbama ZD ni povezave, ker urejata povsem različni situaciji. Ta določba na odločitev v obravnavani zapuščinski zadevi ne more imeti nikakršnega vpliva. Citirana določba bi prišla v poštev le, če bi zakonita dediča, torej otroka zapustnika, oporekala njegovi zakoniti ženi dedno pravico. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da zapustnikova žena nima dedne pravice, to ne pomeni, da bi se s tem vzpostavila dedna pravica zunajzakonske partnerice zapustnika. Dodatni argument za takšno pravno tolmačenje pritožbenega sodišča je ta, da tudi če bi bilo v konkretnem primeru E. E., ki zatrjuje izgubo dedne pravice zapustnikove žene po 22. členu ZD, dopustno vložiti takšno tožbo, v primeru uspeha ne bi mogla priti do rezultata, ki ga zasleduje. Namreč tudi če bi bilo ugotovljeno, da je zapustnikova žena izgubila dedno pravico po 22. členu ZD, bi bila zakonska zveza med njima do zapustnikove smrti še vedno v veljavi, torej bi bilo tudi v tem primeru nujno upoštevati zakonski zadržek iz drugega odstavka 10. člena ZD, sedaj 4.a člena ZD. Čeprav bi se izkazalo, da je E. E. z zapustnikom res živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, zaradi zakonskega zadržka ne more postati njegova zakonita dedinja.