TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi v delu glede zakonskih zamudnih obresti, tako da se v tem delu sodba spremeni in glasi "z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19. 8. 2011 dalje, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe 1. 6. 2004 do 18. 8. 2011 se kot neutemeljen zavrne", v preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ko je sodišče prve stopnje bilo seznanjeno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, katere obstoj tudi pritožba ne zanika, je nad procesno dolžnostjo tožeče stranke, da svoje trditve dokazno podpre (7.člen ZPP1 v zvezi s 212. členom ZPP2 ) pretehtala vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanj in kazenske odgovornosti storilca, ki obstaja, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku. Sodišče je zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo sodišča pri identičnem dejanskem stanju, smelo samo pridobiti obe kazenski sodbi in s tem ni kršilo procesnih predpisov v škodo toženca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Pravdno sodišče teh dejstev, če obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča.

Pa tudi sicer velja, da je pravna narava instituta vezanosti na kazensko obsodilno sodbo po 14. členu ZPP večplastna in ne gre niti za dokazno pravilo (saj se ne nanaša le na dejstva, vezanost na sodbo pa ne učinkuje ne kot na listino temveč kot na odločitev) niti ne gre za učinek pravnomočnosti v ožjem smislu. Gre za učinek vezanosti, ko se v dveh zaporednih postopkih odloča o različnih pravnih posledicah, ki pa obe izvirata iz istega historičnega dogodka.

Če torej pri institutu vezanosti na kazensko obsodilo sodbo ne gre niti za dokazno pravilo niti za vezanost na listino, je sodišče smelo samo pridobiti kazenski obsodilni sodbi, s tem pa ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot mu zmotno očita pritožba niti ni posledično tožencu bila kršena ustavna pravica po 22. členu Ustave RS.

V konkretni zadevi, v kateri se tožencu očita protipravno ravnanje v času, ko je bil stečajni upravitelj pri tožeči stranki in ji posledično povzročil škodo v višini vtoževanega zneska, prej navedeno pomeni, da toženec potem, ko je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki izhaja iz identičnega dejanskega stanja, ne more več podati ugovora, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, pravdno sodišče je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica. Obstoj predpostavk po kazenskem pravu utemeljuje sklep, da te predpostavke obstajajo tudi po strožjih merilih civilnega prava ali drugače povedano, odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Identičnost dejanskega stanja v kazenski zadevi s pravdno zadevo je mogoče ugotoviti le tako, da se ne sledi le izreku kazenske sodbe, temveč obrazložitev kazenske sodbe nujno predstavlja podporo izreku in šele na ta način je mogoče pravilno ugotoviti dejansko stanje.

Ob pravilnem branju kazenske obsodilne sodbe pa se pokaže, da jo kazensko sodišče ugotovilo to, kar je povzelo sodišče prve stopnje in tudi vse, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko presodilo, da toženec ni ravnal kot se pričakuje od povprečno skrbnega stečajnega upravitelja, od katerega se pričakuje, da ve in bi moral vedeti, da stečajna masa ni namenjena vlaganjem, nalaganjem, investiranju ali celo finančnemu špekuliranju, ampak poplačilu upnikov in bi v skladu s tem namenom tudi moral delovati, čeprav je v danem obdobju mogoče pričakovati visoke donose pri določenih vlaganjih, nalaganjih, investiranju ali celo finančnem špekuliranju.