TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi določbe 438. člena ZKP, zavrnilo zahtevo obdolženca za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti.

Zoper sklep se je pritožil obdolženec, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka 370. člena ZKP) ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovi zahtevi ugodi.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlagalo zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravico obdolženca do zagovornika po uradni dolžnosti ureja 438. člen ZKP, ki določa da se obdolžencu, ki po svojim gmotnih razmerah ne more plačati stroškov za obrambo, na njegovo zahtevo lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti. Da bi zadostilo interesu pravičnosti pa mora sodišče presojati posebnosti kazenske zadeve (predvsem njeno odstopanje v pravnem in dejanskem pogledu od podobnih zadev) ter posebnosti obdolženca (npr.

njegovo stopnjo izobrazbe, zmožnost pisnega in ustnega izražanja, itd.).

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa in navedb v pritožbi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zaključilo, da bi gmotne razmere obdolženca sicer lahko nakazovale na to, da zaradi gmotnih razmer ne more plačati stroškov za obrambo. Vendar pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ocenilo, da bi postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ne bila v interesu pravičnosti. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da ta kazenska zadeva (kaznivo dejanje goljufije po členu 217/I KZ) po obsegu in zahtevnosti ne terja priprave obrambe s pomočjo kvalificiranega pravnega strokovnjaka, kakor tudi, da se je obdolženec glede na svojo izobrazbo (gimnazijski maturant), izkušnje (vodenje podjetja, sklepanje pogodb) in sposobnost pisnega in ustnega izražanja zmožen sam pripraviti svojo obrambo. Glede na navedeno ni moč pritrditi navedbam obdolženca v pritožbi, da mu je bila s tem kršena njegova pravica do obrambe iz 67. člena ZKP. Povsem neutemeljeno pa je sklicevanje obdolženca na določbo prvega odstavka 70. člena ZKP, saj obdolženec ob sklicevanju v pritožbi, da je "nezmožen, da se sam uspešno brani", za takšno svojo nezmožnost sploh ne navaja nobenih razlogov, ki bi lahko omajali pravilnost zaključka sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

 

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno zaključilo, da bi gmotne razmere obdolženca sicer lahko nakazovale na to, da zaradi gmotnih razmer ne more plačati stroškov za obrambo. Vendar pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ocenilo, da bi postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ne bila v interesu pravičnosti. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da ta kazenska zadeva (kaznivo dejanje goljufije po členu 217/I KZ) po obsegu in zahtevnosti ne terja priprave obrambe s pomočjo kvalificiranega pravnega strokovnjaka, kakor tudi, da se je obdolženec glede na svojo izobrazbo (gimnazijski maturant), izkušnje (vodenje podjetja, sklepanje pogodb) in sposobnost pisnega in ustnega izražanja zmožen sam pripraviti svojo obrambo. Glede na navedeno ni moč pritrditi navedbam obdolženca v pritožbi, da mu je bila s tem kršena njegova pravica do obrambe iz 67. člena ZKP. Povsem neutemeljeno pa je sklicevanje obdolženca na določbo prvega odstavka 70. člena ZKP, saj obdolženec ob sklicevanju v pritožbi, da je "nezmožen, da se sam uspešno brani", saj za takšno svojo nezmožnost sploh ne navaja nobenih razlogov, ki bi lahko omajali pravilnost zaključka sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu.