TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi v obravnavanem primeru moralo sodišče upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, s katero je razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Zakon o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 - 64/-01) namreč v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Navedeno pomeni, da se za razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno,razveljavljeni del zakona uporablja. Za obligacijska razmerja, o katerih je sodišče že pravnomočno odločilo in v izreku izrecno odločilo tudi o teku zamudnih obresti, se torej še vedno uporablja 277. člen ZOR. Zato sodišča pri opravljanju izvršbe določbe 376. člena OZ ne upoštevajo. Zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku v pravnomočen izvršilni naslov, tudi glede konca teka obresti, ni mogoče posegati. Glede na to, da je bila tudi v obravnavanem primeru izvršba predlagana na podlagi izvršilnega naslova, tj. sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 803/89 z dne 10.2.1992, ki je postal pravnomočen že dne 17.4.1992, in je v njem odločeno tudi o višini in teku zamudnih obresti, pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava glede na navedeno niso utemeljeni.