TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da sedaj glasi:

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati:

- 516,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2020 dalje do plačila;

- 474,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2020 dalje do plačila;

- 438,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2020 dalje do plačila;

- 518,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2020 dalje do plačila;

- 610,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2020 dalje do plačila;

- 601,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2020 dalje do plačila;

- 561,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2020 dalje do plačila;

- 559,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2020 dalje do plačila;

- 513,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2020 dalje do plačila;

- 485,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2020 dalje do plačila;

- 531,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2021 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.413,88 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Z dogovorom, vsebovanim v točki 6. Najemne pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., je tožena stranka kot najemnica nase prevzela obveznost plačila stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za konkretni poslovni prostor, katere je po zakonu tožeči stranki sicer dolžna plačevati družba A. d.o.o. kot lastnica poslovnega prostora. To, da je s tem prevzela samostojno obveznost glede teh stroškov tako, da je vstopila na mesto družbe A. d.o.o. kot prvotne dolžnice, potrjuje tudi okoliščina, da je tožena stranka do aprila 2019 plačevala račune tožeče stranke za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja. Glede na to, da so tudi ti računi po neprerekanih navedbah tožeče stranke bili izstavljeni na njo (toženo stranko) in ne na družbo A. d.o.o., tožena stranka torej ni plačevala tujega, ampak lasten dolg. Takšno ravnanje namreč implicira vedenje in zavest o obstoju dolžniško - upniškega razmerja. Kot pravilno v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, če se namreč tožena stranka ne bi štela za dolžnico, logično teh računov ne bi plačevala. Pa tudi ravnanje tožeče stranke kot upnice, ki je račune za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja izstavljala na toženo stranko in sprejemala njena plačila kot izpolnitev njene obveznosti, ter jo sedaj toži na izpolnitev teh obveznosti, zanesljivo izraža voljo tožeče stranke, kot upnika, da je privolila v spremembo dolžnika. Ker pa prevzemnik s prevzemom dolga stopi na mesto prejšnjega sopogodbenika, ki je s tem prost svoje obveznosti, je dolžnica za stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja in s tem zavezanka za njihovo plačilo v razmerju do tožeče stranke postala tožena stranka. Tožeči stranki tako materialno pravno upravičenje, da toženo stranko terja za vtoževane stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, v opisanih okoliščinah obravnavanega primera daje dogovor o prevzemu dolga, vsebovan v obravnavani najemni pogodbi, v katerega je privolila tožeča stranka (tako tudi VSM sodba I Cpg 62/2023 z dne 18. 5. 2023).