TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Neutemeljene so pritožbene trditve o podanosti kršitve 14. člena ZPP in o zmotni uporabi 365. člena OZ, ker bi naj priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko pretrgala le zastaranje odškodninskih terjatev v zvezi z ravnanji toženca, ki so bila predmet obtožnega akta. Že dejstvo, da lahko oškodovanec v kazenskem postopku premoženjskopravni zahtevek vloži že v predkazenskem postopku (prvi odstavek 109. člena ZKP, četrti odstavek 102. člena ZKP), kaže, da ta ne more biti vezan na ravnanja, ki so predmet na podlagi opravljene preiskave kasneje vloženega obtožnega akta ali še kasneje, po obravnavi dokazov na glavni obravnavi izdane kazenske obsodilne sodbe.

Določba 365. člena OZ opredeljuje kot ravnanje, ki pretrga zastaranje (razen vložitve tožbe), vsako ravnanje upnika zoper dolžnika pred sodiščem in drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Torej je za opredelitev ali gre za upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem, ki bi imelo za posledico pretrganje zastaranja po 365. členu OZ, odločilen namen upnika, da se zagotovi, zavaruje ali izterja terjatev. Takšen namen pa vložen premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, tudi če zajema škodo, ki ni direktna posledica v kazenskem postopku obravnavanega kaznivega dejanja, zasleduje.