TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega G.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Inkriminacija dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ ne zahteva, da bi sodišče ugotavljalo (ne)obstoj dovoljenj avtorjev za dajanje avtorskih del v promet.

V primerih, ko so bile množično kršene avtorske pravice velikega števila njihovih imetnikov (sodba ugotavlja, da je obsojenec 268 kupcem prodal CD-ROMe z računalniškimi programi), zadostuje očitek v izreku, da je obsojenec s katalogi ponujal in vsaj 268 kupcem prodal neupravičeno reproducirane računalniške programe. Navajanje slehernega od avtorskih del ali avtorjev v izreku sodbe v takem primeru ni potrebno.

S tem ko je sodišče iz obtožnega predloga izpustilo del opisa, skladno s katerim naj bi obsojenec del protipravne premoženjske koristi pridobil "zaenkrat natančneje neugotovljeni osebi", ni bila kršena identiteta med obtožnim aktom in sodbo. Identiteta obdolženca je namreč po spremembi ostala enaka.

V primeru kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ bi bila ugotovitev, kolikšno protipravno premoženjsko korist si je obsojenec pridobil na škodo posameznega oškodovanca, potrebna zgolj, če bi sodišče odločalo o njihovih morebitnih premoženjskopravnih zahtevkih.