TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornice obtoženega J. K. se deloma ugodi in se

izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski

sankciji tako spremeni, da se

obtoženega J. K. spozna za krivega,

da je neupravičeno vstopil v tuje stanovanje skupaj z mladoletnim

Ž. U., Z. Š. in R. Š.,

tako da so v času med 19. in 22.6.2001 brez vednosti in dovoljenja

lastnikov M. in V. A. vstopili v njuno stanovanjsko hišo na naslovu

Trata III št. 1 v Kočevju, dejanje pa je storil tako, da je potem, ko

so se prepričali, da ni nikogar doma, splezal po nadstrešku pred

stanovanjsko hišo na prvi balkon, se od tu povzpel na balkon v drugem

nadstropju, kjer je bilo okno odprto na škarje, in so okno odprli ter

tako prišel v notranjost hiše.

S tem je storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po

I. odst. 152. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

Na podlagi 50. člena KZ se obtožencu izreče

p o g o j n a o b s o d b a

v kateri se mu po I. odst. 152. člena KZ določi kazen

3 (tri) mesece zapora,

ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 1 (enega) leta

in 6 (šestih) mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Po II. odst. 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se

oškodovanko M. A. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih

delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Pritožnica nadalje utemeljeno navaja, da zbrani dokazi kažejo le na

to, da je obtoženi vstopil v hišo oškodovancev in je tako izpolnil

znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja. Kaznivo

dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ

stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje. To kaznivo dejanje

pa je konzumirano v kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki I.

odst. 212. člena KZ.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in

ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede očitka obtožencu, da je

iz hiše oškodovancev vzel zlatnino, dejansko stanje zmotno ugotovilo,

za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa je bila potrebna samo

drugačna presoja že ugotovljenih dejstev. Sodišče druge stopnje je

zato ravnalo po določbi V. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem

postopku (ZKP) in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja

kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ, kar je

narekovalo spremembo opisa kaznivega dejanja v abstraktnem delu

(konkretni dejanski stan namreč v celoti zajema zakonske znake

kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženec s to odločbo spoznan

za krivega) in spremembo krivdoreka in pravne opredelitve

obtoženčevega ravnanja (I. odst. 394. člena ZKP).