TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik ne ugovarja ugotovitvam, ki so podlaga povečanju prihodkov iz naslova neevidentiranih prihodkov od prodaje trgovskega blaga. Na podlagi nespornih dejanskih ugotovitev pa je sklep davčnega organa, da gre za (prikrito) izplačilo dobička, od katerega je izplačevalec pod določbi 32. člena ZDDPO dolžan obračunati in plačati posebno akontacijo dohodnine (davek do dohodkov iz premoženja), tudi po presoji sodišča utemeljen. Stališče tožnika, da v navedeni določbi zakona ni podlage za obdavčitev, ker družba dobička ni imela in zato dividend ni izplačala, ni utemeljeno. V postopku je bilo namreč ugotovljeno prav to, da je bil dobiček družbe tožnikoma kot družbenikoma izplačan na prikrit, torej formalno neizkazan način.

V zvezi z gradnjo osnovnega sredstva v lastni režiji med strankama ni spora o tem, da je davčni zavezanec opravil dela, ki povečujejo vrednost osnovnega sredstva. Sporna tudi ni vrednost vloženega dela. Stališče, da bi tožnik nabavno vrednost opredmetenega osnovnega sredstva v gradnji moral izkazovati skladno s SRS 1.12 in jo povečati za stroške njegove zgraditve ali izdelave, je pravilna. Pravilna je tudi odločitev, da se tožniku na navedeni podlagi davčna osnova poveča. Se pa sodišče v tem delu z razlogi izpodbijane odločbe ne strinja. Povečanje davčne osnove je v primeru, kot je obravnavani, posledica previsoko izkazanih stroškov dela, ki se ob pravilnem evidentiranju poslovnih dogodkov usredstvijo s stornom in prenosom na konto osnovnih sredstev. Ugovor tožnika, da povečanje vrednosti osnovnega sredstva za zavezanca ne predstavlja prihodkov, je po navedenem utemeljen. To med drugim izhaja tudi iz določb SRS 25.32.