TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija proti odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku proti obema tožencema in o podrejenem tožbenem zahtevku proti prvemu tožencu se zavrže.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Pritožbeno sodišče ni odločalo o sodbi sodišča prve stopnje z dne 09.05.2000 o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, ker je ta sodba postala pravnomočna po izteku pritožbenega roka, saj tožnik proti tej sodbi prve stopnje ni vložil pritožbe. Njegov revizijski predlog za tako spremembo, da se ugodi njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku, je torej naperjen zoper sodbo, zoper katero po zakonu revizije ni mogoče vložiti.

Uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega procesno pomeni spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Čeprav sta glavni in podrejeni tožbeni zahtevek v določeni odvisnosti, ker sodišče odloča o podrejenem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Za samostojno naravo podrejenega tožbenega zahtevka govori tudi dejstvo, da lahko tožnik podrejeni tožbeni zahtevek uveljavlja samostojno kot glavni zahtevek v posebni pravdi. Pri različni pravni in dejanski podlagi obeh zahtevkov se vrednost spornega predmeta ugotovi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (iz drugega odstavka 41. člena ZPP). Tožnik bi moral ob spremembi tožbe z naknadnim uveljavljanjem podrejenega tožbenega zahtevka opredeliti tudi vrednost spremenjenega spornega predmeta svojega nedenarnega tožbenega zahtevka proti prvemu tožencu. Ker tega ni storil, si v tem delu ni zagotovil pravice do revizije.

Sodišči sta v tožnikovo korist šteli, da je petletni zastaralni rok za vrnitev plačanega dela kupnine pričel teči junija 1993, ko je bil pravnomočno zavrnjen predlog za obnovo v prejšnji pravdi. Ker pa je tožnik podrejeni tožbeni zahtevek uveljavljal šele s spremembo tožbe na naroku 09.05.2000, je to storil po izteku zastaralnega roka.