TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Po pregledu pritožbe obsojenčevega zagovornika (obsojenčeva pritožba je bila kot prepozna zavržena) ter drugostopenjske sodbe je razvidno, da zagovornik ni zahteval, da je o seji obveščen, senat višjega sodišča pa očitno tudi ni presodil, da je navzočnost strank nujna. Zatrjevana kršitev, ker ni bilo razlogov za obveščanje o seji, zato ni podana.

Glede vprašanja, na kakšen način naj se vložnik sklicuje na kršitve zakona, da jih bo sodišče lahko obravnavalo in o njih odločalo, je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 zapisalo, da dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in tudi dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je pravno sredstvo vloženo. Sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bili v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.