TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Že Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 pojasnilo, da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene na družbenih zemljiščih, njihova namembnost za redno rabo, ki se je sicer lahko določila že pred izgradnjo stavb, naknadno lahko tudi spreminjala vse do olastninjenja družbenega zemljišča, s tem, da je pri pravici do uporabe ena izmed okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje. In ravno za tak primer gre (lahko) v obravnavani zadevi, ko se je očitno po izgradnji stavb spremenila/določila namembnost dostopa za rabo, saj se je na sporni nepremičnini dejansko izvajala raba dovoza le v korist posamezne stavbe. Ob dejstvu, da pritožnica, na kateri je dokazno breme, ni ponudila dokazov, da se je navedena nepremičnina olastninila po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, ob zanesljivi razlagi dosegljive, sicer pomanjkljive dokumentacije (grafičnih prikazov), predvsem ob upoštevanju urbanističnih standardov in preteklih prostorskih aktov, ter po ugotovitvah o dejanski rabi površin od časa izgradnje do danes, je pravilna ugotovitev, da sporna nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k obravnavanim trem stavbam in ne javne površine.

Neuspešno je pritožbeno sklicevanje na kategorizacijo sporne dovozne ceste do predmetnih stavb kot javne ceste z občinskim odlokom iz leta 2005. Ugovor javnega dobra bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Morebitna razglasitev javnega dobra po 1. januarju 2003 ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času (ko je učinkovalo obrnjeno načelo superficies solo cedit) dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbam. Sporna zemljišča torej že ob/po gradnji in dejanski ureditvi niso bila nikoli namenjena splošni rabi, temveč zagotovitvi funkcionalnih površin načrtovanega kareja, namenskost zemljišč pa se od izgradnje dalje ni spremenila.