TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za škodo, ki jo je našemu državljanu povzročil vojak nekdanje JLA v zvezi z opravljanjem službe v enoti, ki je imela sedež na ozemlju Republike Slovenije, odgovarja po osamosvojitvi Republika Slovenija tudi, če je prišlo do škodnega dogodka izven njenega ozemlja.

O b r a z l o ž i t e v :

Vojak JLA je leta 1989 povzročil prometno nesrečo, v kateri je umrl mož in oče tožnic. Tožnice, ki so slovenske državljanke, so od Republike Slovenije vtoževale denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in gmotno škodo. Vojak je pripadal vojaški enoti JLA, ki je imela sedež v Sloveniji oziroma mariborski garniziji, škodo pa je povzročil na ozemlju sedanje Republike Hrvaške, na službeni vožnji, pri vračanju iz Zagreba v svojo enoto. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je v reviziji vztrajala pri ugovoru pasivne legitimacije in poudarjala, da je prehod odškodninske odgovornosti z bivše SFRJ na Republiko Slovenijo oziroma prevzem te obveznosti omejen na dva elementa in sicer na državljanski status oškodovanca in na nastanek škodnega dogodka na ozemlju Republike Slovenije. V obravnavani zadevi pa nastala škoda ne
izvira iz funkcije države Republike Slovenije na njenem teritoriju. Povzročil jo je sicer vojak mariborske garnizije, ki pa ga je na
služenje vojaškega roka poslala Republika Hrvaška. Okoliščina, da je škodni dogodek povzročil vojak iz enotes, ki je imela sedež na območju RS, ne more nadomestiti elementa kraja škodnega dogodka. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in med drugim navedlo:

"Sodišči prve in druge stopnje sta temeljili odškodninsko obveznost tožene stranke na prevzemu te obveznosti od bivše SFRJ, ki je za nastalo škodo odgovarjala na podlagi določila 1. točke prvega odstavka 218. člena Zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85 - 40/89), ki je določal, da je za škodo, ki jo stori vojaška oseba v JLA v zvezi z opravljanjem službe tretji osebi, odgovorna federacija, razen če dokaže, da je vojaška oseba v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil izključni povzročitelj škodnega dogodka z dne 2.12.1989, iz katerega izvira škoda tožnic, vojak JLA (temu tožena stranka ni oporekala). Pripadal je vojaški enoti, ki je imela sedež v Sloveniji oziroma mariborski garniziji, škodo pa je povzročil na ozemlju sedanje Republike Hrvaške, na službeni vožnji, pri vračanju iz Zagreba v svojo enoto. Okoliščini, da so oškodovanke državljanke Republike Slovenije in da je škodo povzročil pripadnik vojaške enotes, ki je imela sedež na ozemlju Republike Slovenije, izkazujeta, da je tožena stranka tista, ki bi morala oziroma, ki je prevzela nastalo odškodninsko obveznost. Relevantnosti slednje okoliščine sicer ni mogoče izvajati iz določila 61. člena ZPP (določba o krajevni pristojnosti), tako kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje, ampak iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), s katero je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (tretji odstavek pod I), in Ustavni zakon za izvedbo te listine (Uradni list RS, št. 1/91-I), ki v 1. členu določa, da organi Republike Slovenije prevzemajo v skladu s tem
zakonom izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Iz
določil obeh ustav, navedenih v citirani ustavni listini in v citiranem ustavnem zakonu, pa je izhajalo, da je SR Slovenija prenesla svojo pravico do varovanja in branjenja neodvisnosti, suverenosti in teritorialne neokrnjenosti tudi na JLA kot skupno federalno oboroženo silo vseh narodov in narodnosti takratne federacije (drugi odstavek 2. člena in 299. člen ustave SRS in 237., 239. in 240. člen ustave SFRJ), torej na organ SFRJ, ki je prenešeno pravico države SR Slovenije in njenih državljanov do obrambe
izvrševal seveda predvsem na njenem ozemlju. Zato so bile enote JLA, ki so delovale na ozemlju takratne SR Slovenije, tudi njene enote.

To pa pomeni, da je Republika Slovenija z navedenima osamosvojitvenima aktoma prevzela tudi odškodninsko obveznost njene
enote (mariborska garnizija) do njenega državljana. Ker pri navedeni obveznosti ne gre za razmerje med oškodovanci in vojakom, ki je povzročil škodo, je brez pomena, kakšnega državljanstva je bil vojak. Brez pomena je tudi revizijska trditev, ki kot odločilno okoliščino za izključitev njene odškodninske obveznosti šteje dejstvo, da je škoda nastala na ozemlju takratne SR Hrvaške in s katero poskuša tožena stranka prevaliti odškodninsko obveznost za konkretno škodo na sedanjo Republiko Hrvaško. Bistveno je, da je škodo povzročila takratna slovenska enota slovenskemu državljanu, kraj nastanka njunega razmerja pa je pri tem brezpredmeten. Revizijsko sodišče le še pripominja, da bi sprejetje toženkinega stališča pomenilo, da Republika Slovenija odgovarja za vse škode, nastale na njenem ozemlju, ne glede na pripadnost vojaške enote in ne glede na državljansko pripadnost oškodovanca, s čimer pa se verjetno tudi sama ne bi strinjala."