TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Razlastitvena upravičenka more vztrajati pri uresničitvi razlastitvenega namena, predvidenega v prostorskem aktu, ob razlastitvi za to potrebnih zemljišč, če oziroma ker ob širitvi pokopališča na njena zemljišča ne bi bila zagotovljena prostorska in funkcionalna celovitost pokopališča, pač pa bi bilo (po širitvi) pokopališče razdeljeno na dva dela. Sodišče se ne strinja s tožnikoma, da bi moral organ glede na njune navedbe v postopku dejansko stanje dopolnjevati, tako da bi se ugotavljalo, ali bi se njuno zemljišče, ki bi jima ostalo ob širitvi pokopališča na zemljišča v lasti razlastitvene upravičenke (ki se lokacijsko nahajajo med zemljišči v lasti razlastitvene upravičenke), lahko uporabilo za izgradnjo stavbe za trgovske ali storitvene dejavnosti za potrebe pokopališča, in ali je možnost vzpostavitve javno zasebnega partnerstva.

Ugotavljanje pogojev za razlastitev iz 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona (obstoj javne koristi, nujnost razlastitve, sorazmernost med javno koristjo in posegom v zasebno lastnino) ni stvar razlastitvenega postopka, ampak postopka za ugotovitev javne koristi (100. člen ZUreP-1).

Če gre za razlastitveni namen iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, predviden v OPPN, kot v obravnavanem primeru (izgradnja pokopališča kot gospodarske javne infrastrukture), je stvar postopka za ugotovitev javne koristi za razlastitev ocena, ali je za uresničitev predvidene prostorske ureditve odvzem lastninske pravice potreben ter ali pri tem ne gre za nesorazmeren poseg; pravilnost načrtovanja prostorske ureditve v OPN oziroma OPPN pa stvar razlastitvenega postopka ni.

Rok mora biti določen tako, da razlastitvenemu zavezancu omogoča realizacijo pravice do vrnitve razlaščene nepremičnine po 111. členu ZUreP-1, kar pomeni, da pričetek ne more biti vezan na neko bodoče negotovo dejstvo, razlastitvenemu upravičencu pa mora omogočiti realizacijo gradnje.