TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142‑672/2018/6 (1312‑09) z dne 17. 4. 2018 za besedo „istovetnost“ odpravi besedilo „in zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013“, v preostalem pa se tožba zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

V postopkih mednarodne zaščite je prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja lastne identitete, kar obenem pomeni, da sam prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1), saj je ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnih postopkih zelo pomembna ne le zato, da se ve, kdo je prosilec (vključno z njegovim državljanstvom), pač pa tudi zato, da se lahko individualno ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

Sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka v izpodbijanem sklepu sicer navaja, da naj bi tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, in sicer dne 30. 6. 2017, ter da na dokončanje postopka ni počakal, torej smiselno razlog za nevarnost pobega iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj‑2. Vendar toženka ne pojasni na kakšni konkretni osnovi izvaja takšen sklep, saj iz zadetka Eurodac, ki se nahaja v spisu, kot to pravilno opozarja tožnik, izhaja, da je bil tožnik v Grčiji le evidentiran kot tujec. Edina druga okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu nekoliko bolj konkretno sklicuje toženka pa je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej. Za to okoliščino pa po povsem ustaljeni sodni praksi tako naslovnega sodišča kot Vrhovnega sodišča RS velja, da sama po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega.