TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbam tožeče stranke ter prvotožene in drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se:

“-” v točki II. I. izreka zneska 5.360,00 EUR nadomestita z zneskom 8.000,00 EUR,

“-” v točki II. II. izreka znesek 489,37 EUR nadomesti z zneskom 1.928,82 EUR

“-” v točki II. III. izreka znesek 327,74 EUR nadomesti z zneskom 160,99 EUR in

“-” v točki II. IV. izreka znesek 7.140,00 EUR nadomesti z zneskom 4.500,00 EUR ter znesek 5.360,00 EUR nadomesti z zneskom 8.000,00 EUR.

II. Nadaljnji pritožbi tožeče stranke ter prvotožene in drugotožene stranke se zavrneta.

III. Prvotožena in drugotožena stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni v roku 15 dni od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožnici 396,44 EUR pritožbenih stroškov v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Toženi stranki nista poskrbeli za popravilo lokalne poškodbe na vozišču oziroma krpanje udarne jame. Drugotožena stranka tudi ni poskrbela za postavitev ustrezne prometne signalizacije pred kritičnim mestom. Opustila je tudi dolžnost nadzorovati opravljanje rednega vzdrževanja te javne poti in odredila odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Ravnanje toženih strank ni ustrezalo skrbnosti dobrega strokovnjaka, to je merilu skrajne skrbnosti, ki zahteva izvedbo prav vseh ukrepov za preprečitev škode. Toženi stranki odgovarjata tožnici za škodo, ki ji je nastala v obravnavanem škodnem dogodku, v skladu s 1. in 3. odstavkom 186. člena OZ nerazdelno (solidarno), saj ni mogoče ugotoviti njunih deležev pri povzročeni škodi.

Protipravno ravnanje same tožnice, ki je sicer res imela več možnosti za preprečitev nastanka škodnega dogodka, ne predstavlja takšnega vzroka, ki bi pretrgalo samo vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženih strank oziroma stanjem cestišča in škodnim dogodkom, temveč je lahko le podlaga za zaključek sodišča o deljeni odgovornosti toženih strank in tožnice, t.j. za zaključek, da je tudi tožnica sama soprispevala k nastanku škodnega dogodka in posledično k nastanku škode.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo kot potreben strošek tožeči stranki tudi potne stroške njene pooblaščenke za prihode na narok, saj pri tem ni upoštevalo, da ima pooblaščenka tožnice podružnico svoje odvetniške pisarne tudi v Celju in zato do priglašenih potnih stroškov ni upravičena.

Načeloma se uspeh v pravdi res določa le glede na vrednotenje uspeha „po višini“. Sodna praksa pa izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini.