TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zoper izpodbijani del sodbe se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni (glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja in odločitve o stroških postopka) tako, da se sodba na novo glasi:

"I. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati 16.389,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2019 dalje do plačila.

II. Zavrne se zahtevek za plačilo 12,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2019 dalje do plačila in zahtevek za plačilo 1.916,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2019 dalje do plačila.

III. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati stroške postopka v znesku 3.243,02 EUR, na fiduciarni račun odvetnika A.A., št.: SI56 ..., pri Banki B. d. d., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

IV. Toženka sama krije svoje stroške postopka."

II. Pritožbi zoper izpodbijani sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se znesek 378,00 zniža na 366,42 EUR.

III. V ostalem se pritožba zoper izpodbijani del sodbe in pritožba zoper sklep zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

1. 1. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 431,08 EUR stroškov odgovora na pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteku roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se pogoj iz zadnjega odstavka 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami o določitvi relevantnega območja s strani ministra nanaša le na določitev dodatka iz drugega odstavka 10. člena Uredbe (ki je bil tožniku priznan in izplačan), ne pa tudi na določitev dodatka iz prvega odstavka 10. člena Uredbe, ki je bil predmet tožnikovega zahtevka. Ni torej sledilo naziranju toženke, pri katerem vztraja v pritožbi, da tožnik do vtoževanega dodatka po prvem odstavku 10. člena Uredbe ne more biti upravičen, ker zanj ne obstaja pravna podlaga, saj je bila višina dodatka določena z odredbo o določitvi dodatkov z dne 31. 7. 2013, iz katere pa izhaja zgolj upravičenje do dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja zaradi visoke onesnaženosti okolja in izpostavljenosti kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam, ne pa tudi iz drugih razlogov. Ker sodišče tega napačno ni upoštevalo, je samo v dokaznem postopku raziskovalo okoliščine za priznanje dodatka iz prvega odstavka 10. člena Uredbe ter tožnikovemu zahtveku iz tega naslova napačno ugodilo.