TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v osmih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pravdni postopek se po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP z začetkom stečajnega postopka prekine. Ker so bila v tej pravdi do prekinitve že opravljena vsa procesna dejanja v zvezi s pritožbo zoper izdano sodbo, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 207. člena ZPP kljub začetemu stečajnemu postopku smelo opraviti pritožbeni preizkus in odločiti o pritožbi.

Res je, da pravdni stranki v sporu majhne vrednosti v pripravljalnih vlogah ne smeta več navajati novih dejstev in dokazov. Izjema pa je primer, ko je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo ali navedbe v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). Toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni substancirano ugovarjal višini tožbenega zahtevka, zato tožničine trditve o dejstvih, s katerimi se je tožnica odzvala na toženčeve trditve v odgovoru na tožbo, niso bile nedopustne novote. Pritožbeni pomislek o domnevni nesklepčnosti tožbe je torej brez podlage. Nenazadnje bi upoštevanje morebitnih prepoznih trditev lahko pomenilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

S tem, ko je A. A. naročila tožničino storitev tudi v toženčevem imenu, nastalo pogodbeno razmerje (tudi) med pravdnima strankama. Res pa se izpodbijana sodba zmotno sklicuje na določilo drugega odstavka 776. člena OZ, po katerem mora obveznosti, ki jih je prevzemnik prevzel nase, ko je v svojem imenu opravljal zaupane mu posle, prevzeti naročitelj. To zakonsko določilo namreč velja le za primer posrednega zastopanja, kadar mandatar sklepa posle za mandanta v svojem imenu; tedaj ostane mandatar zavezanec nasproti tretjemu. Ker je šlo v obravnavanem primeru za neposredno zastopanje, navedeno zakonsko določilo za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka ni uporabno. Čeprav je potemtakem sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, pa je izpodbijana odločitev iz prej navedenih razlogov vendarle pravilna, zato toženec drugačne odločitve o tožbenem zahtevku ne more doseči.