TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča
UPRS Sodba I U 561/2016-9 - odmera davka v posebnih primerih - cenitev davčne osnove - gotovina - posojilna pogodba - nepojasnjen prirast premoženja - dokazno breme - dokazova...
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Na strani tožnika je, da dokaže, da je gotovino hranil in ne porabil. Tožnik se sklicuje na potrdili o najemu sefov pri C. od 22. 1. 1993 do 31. 5. 2012 in D. od 14. 5. 2002 dalje. Drugačnih dokazil ne ponudi. Sam najem sefa še ne dokazuje, da je imel tožnik v sefu tudi gotovino, zato zgolj s potrdilom o najemu sefa tožnik ni dokazal zatrjevane gotovine na dan 1. 1. 2008.
Stališče davčnega organa, da davčne osnove ni mogoče znižati na podlagi dokazil, ki so verjetno izkazana, je pravilno. Gre za verjetno davčno osnovo, ki se izvede s cenitvijo, ki pa jo je mogoče znižati le, kolikor tožnik dokaže, da je davčna osnova nižja. V obravnavani zadevi gre za postopek ugotavljanja davčne osnove s cenitvijo, ki je v drugem odstavku 68. člena ZDavP-2 opredeljena kot ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Pri ugotavljanju teh dejstev davčni organ v celoti zavezuje načelo materialne resnice, čeprav je cilj cenitve, da se čim bolj približa popolnemu dejanskemu stanju, pomembnemu za obdavčitev. Pa vendar davčni organ v tem postopku že po naravi stvari na podlagi uradoma pridobljenih podatkov davčne osnove ne more ugotoviti z dokaznim standardom gotovosti (prepričanja), saj je le tožnik tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere. Po sodni praksi že večkrat zavzetem stališču je zato skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 tožnik tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja, ne glede na obveznost sestavljanja in hrambe dokumentov oziroma predpisano dobo hrambe. Gre za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.