TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 812/2005 z dne 22. 6. 2005 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Ugovor dolžnika mora biti skladno z drugim odstavkom 53. člena ZIZ obrazložen. Če se sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih v ugovoru navaja (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Glede na to je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov, in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik ugovarja zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, pa je treba pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterijev obrazloženosti ugovora upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev. Stališče drugostopenjskega sodišča, da dokaza z zaslišanjem dolžnika "ni mogoče šteti za primeren dokaz", in da bi pritožnik ugovorne navedbe lahko utemeljeval le z listinami, je zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. S tem, ko je sodišče štelo, da ugovor ni obrazložen, je odločilo o njegovi utemeljenosti, pritožniku pa je bila odvzeta možnost, da se o njegovi obveznosti na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev odloči v pravdnem postopku.