TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za obveznosti, izražene v tuji valuti, se ne uporablja zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 14/92 in 13/93).
Obrestnih mer za obresti na te obveznosti ne določa noben predpis. Pravno praznino, ki je glede tega v našem pravnem redu, je treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (novela 3. odst. 399. člena ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 39/85).

Tuje valute praviloma niso plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji, vendar so denar in je zato v tuji valuti izražena obveznost denarna obveznost, katere neizpolnitev se sankcionira z zamudnimi obrestmi. Toda predpisi, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti, se nanašajo na domačo valuto. Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS št. 14/92) veže obrestno mero zamudnih obresti na stopnjo rasti cen na drobno v preteklem mesecu ter dodaja 30% realno letno obrestno mero. Obresti, vezane na rast cen, imajo povsem jasno funkcijo valorizacije glavnice. Namenjene so preprečevanju padanja vrednosti glavnice zaradi razvrednotenja denarja v razmerah inflacije. Ta del obresti nedvomno velja le za domačo valuto. Realni del obresti, ki je nenavadno visok, je sestavni del obrestne mere zamudnih obresti, zato ga ločeno ni mogoče uporabljati. V celoti vzeto je obrestna mera zamudnih obresti instrument gospodarske, zlasti monetarne politike in se nanaša na domačo valuto. Zato zakon o obrestni meri zamudnih obresti ni namenjen obveznostim, izraženim v tujih valutah. Obrestnih mer zamudnih obresti za obveznosti v tujih valutah ne določa noben predpis. Glede tega je torej v našem pravnem redu pravna praznina. Vse navedeno velja tudi za čas, ko je veljal zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. SFRJ št. 57/89), ki je vezal zamudne obresti na eskontno stopnjo Narodne banke Jugoslavije, in pred tem zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki je obrestno mero zamudnih obresti vezal sprva na vpogledne, nato pa na vezane hranilne vloge.

Pravno praznino glede obrestne mere zamudnih obresti na obveznosti, izražene v tujih valutah, je treba izpolniti z analogijo. Sodna praksa je že sprejela stališče, da se v takih primerih uporabi analogija s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti, kadar so te dogovorjene, obrestna mera pa ni določena. Za take primere novelirana določba 3. odst. 399. čl. ZOR določa, da znašajo obresti, če so dogovorjene, ni pa določena obrestna mera, med posamezniki toliko, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, med drugimi osebami pa toliko, kot banke plačujejo oziroma s pogodbo določajo za tako ali podobno vrsto posla (Ur.l. SFRJ, št. 39/85). V obravnavanem primeru gre za razmerje med banko in posameznikom, torej pride v poštev analogija s tistim delom novelirane določbe 3. odst. 399. čl. ZOR, ki določa, da za tak primer velja obrestna mera, ki jo banka plačuje za tako ali podobno vrsto posla. Položaj, v katerem se je znašla tožeča stranka, ko tožena stranka proti njeni volji zadržuje položene zneske, je podoben položaju, ko gre za vezano hranilno vlogo. Razlika je le v tem, da je to stanje za tožečo stranko neprostovoljno. Vendar je bistveno, da tožeča stranka s svojimi hranilnimi vlogami dalj časa ni mogla razpolagati. To obdobje je trajalo več kot eno leto. Zato je na podlagi analogije utemeljeno priznati tožnici zamudne obresti, po katerih tožena stranka obrestuje devizne hranilne vloge za posamezne valute, vezane nad eno leto.

Stališče, ki ga je zavzelo sodišče druge stopnje, izhaja sicer prav tako iz analogije s 3. odst. 399. čl. ZOR, vendar prezre, da ne gre za razmerje med posamezniki. Tudi sicer obrestna mera, ki velja za devizne vloge na vpogled, ni ustrezna. Tožnico, katere devizni prihranki so dejansko vezani, bi tako stališče neupravičeno prizadelo, ker bi jo postavilo v slabši položaj, kot bi ga imela, če bi devizne prihranke pogodbeno vezala. Toženo stranko pa neutemeljeno priviligira, ko jo navzlic neizpolnitvi obveznosti postavlja v boljši položaj, kot bi bila, če bi imela s tožnico pogodbo o vezavi sredstev. Ker so zamudne obresti sredstvo za zagotavljanje pravočasnega izpolnjevanja obveznosti, morajo biti za dolžnika sankcija, ne pa privilegij. Te bistvene značilnosti zamudnih obresti nižje, vpogledne obresti ne izpolnjujejo.