TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča se odpravi. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Ustavno sodišče ne more presojati kršitev materialnega prava samih po sebi, pač pa le v primeru, če nepravilna uporaba zakona obenem predstavlja tudi kršitev katere od ustavnih pravic. Glede vprašanja, kakšno ustavnopravno varstvo mora uživati pravica zahtevati vrnitev podržavljenega premoženja, je Ustavno sodišče že v prvih zadevah, v katerih je ocenjevalo ustavnost posameznih določb ZDen, sprejelo stališče, da pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v ustavni pravici do lastnine. V skladu s tem stališčem je lahko poseg v pravico do denacionalizacije tudi poseg v ustavno pravico. Glede na to, da je irelevantno, v kakšni pojavni obliki se nahajajo sredstva podržavljenih podjetij v pravnih osebah, je na podlagi drugega odstavka 51. člena in prvega odstavka 37. člena ZDen šteti tudi pravno osebo, ki je prvotno obliko sredstev zamenjala za drugo obliko sredstev, še vedno za zavezanca za denacionalizacijo v obsegu, v kakršnem je ta sredstva obdržala. Načelo ZDen, da se premoženje primarno vrača v naravi, izhaja iz namena zakonodajalca, da se z denacionalizacijo popravijo krivice, storjene s podržavljenjem premoženja. Obstoj možnosti vračila v naravi (kar naj bi predstavljala tudi denacionalizacija v obliki nadomestnega premoženja) po navedenih določbah ZDen daje upravičencem do denacionalizacije pravno varovana upravičenja, da se jim premoženje vrne v taki obliki. Zato napačna interpretacija določb ZDen, zaradi katere je Vrhovno sodišče denacionalizacijskim upravičencem odreklo vrnitev podržavljenega premoženja v obliki nadomestnega premoženja, predstavlja kršitev 33. člena Ustave. Izčrpanje pravnih sredstev po 51. členu ZUstS se nanaša na pravna sredstva, ki so učinkovita za varstvo pritožnikove ustavne pravice ob vložitvi ustavne pritožbe, takih sredstev pa pritožniki v obravnavanem primeru nimajo na razpolago in je torej treba šteti, da so bila pravna sredstva izčrpana. V navedenem primeru bi namreč moral upravni organ druge stopnje, ki je po tretjem odstavku 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, pri ponovnem odločanju o pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje ugoditi pritožbi zavezanca do denacionalizacije, take odločbe pa pritožniki glede na navedeno pravno stališče Vrhovnega sodišča ne bi mogli uspešno izpodbijati. Enako pravno stališče je Ustavno sodišče sprejelo že v odločbi št. Up-61/94 z dne 1.12.1994 (OdlUS III, 129). Po njeni pravnomočnosti bi nastala v smislu navedenih določb ZDen kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine.