TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Obdolženčevo priznanje, da je izrekel žaljivo obdolžitev, ni pogoj za
uveljavitev dokaza resnice. Resničnost zatrjevanega dejstva se
dokazuje le, če se obdolženec nanjo sklicuje. Dejstva, odločilna za
dokaz resničnosti trditve, mora sodišče ugotavljati samo.

Pri obravnavanju kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 108. členu KZ
SRS se je v praksi pojavilo dvoje vprašanj:
1. Ali lahko uveljavi dokaz resnice tudi tisti obdolženec, ki zanika,
da bi izrekel žaljivo obdolžitev;
2. Ali se resničnost izrečene trditve ugotavlja po uradni dolžnosti
ali le na zahtevo obdolženca.
Glede prvega problema je občna seja VS SRS dne 21.12.1983 zavzela
svoje stališče že v zvezi z nasprotno tožbo. Sprejeto je bilo načelno
pravno mnenje, da obdolženčevo priznanje, da je zasebnega tožilca
žalil, ni pogoj za vložitev nasprotne tožbe. Enako stališče velja
tudi v zvezi z uveljavitvijo dokaza resnice, iz naslednjih razlogov:
Ugotovitev, da je obdolženec izrekel žaljivo obdolžitev, je rezultat
dokazne ocene zagovora in vseh izvedenih dokazov, ne pa
obdolženčevega priznanja ali zanikanja dejanja. Obdolženčevo
priznanje ima le takšen pomen, kot vsak drug dokaz. Če bi se za
uveljavitev dokaza resnice zahtevalo predhodno priznanje, bi bila
taka zahteva v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice in v
nasprotju z določbo 218. člena ZKP, po kateri se obdolženec sploh ni
dolžan zagovarjati. Obdolženčevo priznanje, da je izrekel žaljivo
obdolžitev, tedaj ne more biti pogoj za uveljavitev dokaza resnice.
Glede drugega problema - ali se resničnost žaljive obdolžitve
ugotavlja po uradni dolžnosti ali le na obdolženčevo zahtevo, je
treba najprej opozoriti na 4. odstavek 108. člena KZ SRS. Ta določa,
da se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, pač pa lahko za
drugo kaznivo dejanje, če dokaže resničnost svoje trditve. V praksi
bo izjemno redka situacija, ko bi obdolženec dejanji zanikal,
zatrjeval pa resničnost nečesa, česar ni rekel. Praviloma bo svoj
zagovor omejil le na zanikanje dejanja. V takem primeru sodišče, ki
bo štelo dejanje za dokazano, ne bo samoiniciativno preizkušalo, ali
je obdolženčeva trditev resnična ali ne. Ugotavljalo bo le, ali je
bila trditev izrečena in ali je žaljiva ali ne. Tudi v primeru, če bo
obdolženec trditev priznal, ne bo pa se skliceval na njeno
resničnost, se sodišče v ugotavljanje resničnosti samo ne bo
spuščalo. Zakon v 4. odstavku 108. člena namreč izrečno pravi, da
mora obdolženec dokazati resničnost svoje trditve. Za razliko od
kaznivega dejanja obrekovanja, je pri žaljivi obdolžitvi poudarek na
žaljivosti, ne pa na resničnosti trditve. Če uspe obdolžencu pri tem
dokazati resničnost trditve, je toliko bolje zanj. Dokazno breme v
zvezi z dokazom resnice je torej v tem primeru izjemoma obrnjeno.
Seveda pa določbe 4. odstavka 108. člena KZ SRS ni mogoče razumeti
tako, da mora obdolženec podati formalen predlog, naj se ugotovi
resničnost njegove trditve. Zadoščal bo že obdolženčev zagovor, da je
to, kar je trdil, res. Pri razčiščevanju tega ugovora pa mora sodišče
tudi v tej smeri samo ugotavljati odločilna dejstva, ne da bi bilo
omejeno le z obdolženčevimi dokaznimi predlogi.