TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zakonodajalec se je glede na naravo pravil o revidiranju lahko odločil za ureditev, ko se kaznovalna norma sklicuje na določno opredeljena strokovna pravila (v tem primeru SRS in MSR), iz katerih je razvidno, kako je treba ravnati - gre namreč za pravila, ki so rezultat strokovnih dognanj. Potem, ko je ugotovila, da je tožnik sicer kršil pravila revidiranja, da pa te kršitve niso toliko vplivale na poročilo o revidiranju, da bi bilo to pomanjkljivo oziroma zavajajoče, zaradi česar bi bilo tožniku treba dovoljenje (pogojno) odvzeti, je tožena stranka lahko izrekla opomin. Pred upravni organ v postopku izreka opomina tudi ni mogoče postaviti formalnih zahtev, ki jih pred sodišče postavlja kaznovalno pravo ob izrekanju kazenskih sankcij. Tako kot (skoraj) vse normativne akte je tudi računovodske standarde in standarde revidiranja mogoče razlagati in razumeti na različne načine. Vendar to ne more pomeniti, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov: na njihovi podlagi bi ne bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja, s čimer bi izgubili svoj smisel. To, da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, pa je zato nujno zadržan.