TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da ta sedaj glasi:

»Tožena stranka SB je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki VS vrniti polovico dne 15. 2. 2002 prejete kupnine v višini 11.475,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 11.475,55 EUR, v kolikor tožeča stranka iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahteva več, pa se tožbeni zahtevek zavrne.«

II. V preostalem se pritožba zavrne in v še izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I., II. in V. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Zastaralni rok, čeprav izjava neupravičenega zastopnika (tožena stranka) o sklenitvi pogodbe neupravičeno zastopanega ne zavezuje, ne more začeti teči, dokler je s takšno izjavo volje še vezana druga pogodbena stranka (tožeča stranka). To pa je v obravnavanem primeru vse dotlej, dokler je tožeča stranka glede na lastno pogodbeno zavezo v dobri veri upravičeno izhajala iz prepričanja, da je bila sporna pogodba veljavno sklenjena oziroma je še lahko realno pričakovala, da bo odobritev neupravičeno zastopanega podana.

Glede na dogovor v dodatku k kupoprodajni pogodbi, skladno s katerim je tožena stranka po poteku 18 mesečnega roka, ko je imela pravico do brezplačne rabe prodanega stanovanja oziroma solastnega dela le-tega, z uporabo stanovanja lahko nadaljevala na osnovi najemnega razmerja, pa sta pravdni stranki, tožena stranka s tem, ko je sporno stanovanje uporabljala še tudi po poteku 18 mesečnega obdobja in ga uporablja vse do danes, tožeča stranka pa, ker izpraznitve in izročitve stanovanja ni zahtevala, s tako opisanim konkludentnim ravnanjem nedvoumno izrazili voljo, da tožena stranka idealno polovico stanovanja v lasti tožeče stranke še vnaprej uporablja na temelju najemne pogodbe, ki je bila s tem, ko se pisna oblika skladno z načelom konsenzualnosti (prvi odstavek 51. člena OZ zanjo ne zahteva, med pravdnima strankama veljavno sklenjena.

Ker pa je izhajajoč iz prvega odstavka 66. čelna SPZ vsak solastnik upravičen do posesti in uporabe celotne stvari, pri čemer so ta upravičenja s sklenitvijo najemne pogodbe prenesena na najemnika (prvi odstavek 38. člena SPZ), in sicer sorazmerno s svojim idealnim deležem in skupaj z drugimi solastniki, tožena stranka z ugovorom, da v realnem pogledu uporablja le polovico spornega stanovanja, ki je po smrti njenega moža v lasti njune hčere, ne more uspeti.