Zakon o zdravstvenem varstvu in o zdravstveni službi v...

89.

UKAZ

Na podlagi 11. točke 72. člena ustavnega zakona o temeljih, družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske republike Slovenije, razglaša Izvršni svet Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije zakon o zdravstvenem varstvu in o organizaciji zdravstvene službe v LR Sloveniji, ki ga je sprejela Ljudska skupščina LRS na seji Republiškega zbora dne 28. marca 1961 in ki se glasi:

Z A K O N
o zdravstvenem varstvu in o zdravstveni službi v SR Sloveniji

I

TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

S tem zakonom se urejata zdravstveno varstvo občanov organizacija zdravstvene službe v Socialistični republiki Sloveniji.

2. člen

Namen zdravstvenega varstva je, zagotoviti telesno in duševno zdravje občanov in napredek zdravstvenega stanja prebivalstva kot osnovni pogoj za razvoj delovnih, ustvarjalnih, gospodarskih sil ter obrambnih sil države, zlasti:

-

zagotoviti usodne zdravstvene pogoje za razvoj otrok in mladine;

-

zagotoviti ugodne zdravstvene pogoje materi in otroku v nosečnosti, poroda in po porodu;

-

preprečevati in odstranjevati vzroke in posledice obolenj in invalidnosti;

-

sanirati okolje in zagotoviti higienske razmere za življenje in delo občanov, da bi se podaljšala njihova življenjska doba in povečala njihova delovna sposobnost;

-

pospeševati zdravstveno kulturo posameznika in prebivalstva.

3. člen

Zdravstveno varstvo občanov se uresničuje z utrjevanjem telesnega in duševnega zdravja, s preprečevanjem in pravočasnim odkrivanjem bolezni, z zdravljenjem, rehabilitacija, readaptacijo in resocializacijo, z zdravstveno prosveto in telesno vzgojo občanov, z asanacijami okolja, v katerem živijo, ter z drugimi zdravstvenimi ukrepi.

4. člen

Zdravstveno varstvo občanov je družbena služba in jo opravljajo zdravstveni zavodi in zdravstveni delavci.

Dejavnosti zdravstvenih zavodov, s katerimi se neposredno uresničujejo cilji zdravstvenega varstva, so posebnega družbenega pomena.

Pri izvajanju zdravstvene službe in zdravstvenega varstva sodelujejo zdravstveni zavodi in drugi organi zdravstvene službe z ustanovami za zdravstveno zavarovanje, zdravstveno službo Jugoslovanske ljudske armade, Jugoslovanskim rdečim križem, delovnimi in drugimi organizacijami, prosvetnimi, socialnimi in drugimi samostojnimi zavodi, sindikati, strokovnimi društvi in združenji zdravstvenih delavcev, drugimi družbenimi organizacijami in z občani.

5. člen

Zdravstveni zavodi so samostojne in samoupravne delovne organizacije.

Medsebojna razmerja med zdravstvenimi zavodi temeljijo na vzajemnem sodelovanju in medsebojni strokovni pomoči.

Državni organi imajo nasproti zdravstvenim zavodom pravice in dolžnosti, določene z zakonom.

6. člen

Strokovne zadeve, ki imajo splošen pomen za izvajanje zdravstvenega varstva na določenem območju, opravlja zdravstveni zavod, ki je določen kot zdravstveni center.

Zdravstvenemu centru se zaupajo lahko tudi posamezne upravno- strokovne naloge s področja zdravstvenega varstva.

Zdravstveni center lahko opravlja zadeve s svojega delovnega področja za eno ali več občin.

7. člen

Vsi občani imajo pravico do zdravstvenega varstva.

Občan ima pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda.

Občan ima pravico zahtevati ob pogojih, ki jih predpisuje zakon, da se preveri strokovno delo zdravstvenega delavca glede zdravstvenega varstva, ki mu je bilo izkazano.

8. člen

Zdravstveni delavci opravljajo kot javni delavci svoje strokovne naloge po načelih medicinske znanosti in po načelih etike zdravstvenih delavcev.

Zdravstveni delavci so pri svojem strokovnem delu v okviru svojega delovnega področja samostojni in neodvisni in so za svoje delo odgovorni.

Zdravstveni delavci opravljajo zadeve zdravstvenega varstva kot člani delovne skupnosti določenega zdravstvenega zavoda.

Pravice in dolžnosti zdravstvenega delavca se določijo s sporazumom med zdravstvenim delavcem in zdravstvenim zavodom.

Pri dajanju zdravstvene pomoči so zdravstveni delavci in zdravstveni zavodi dolžni varovati poklicno tajnost.

9. člen

Vsak zdravstveni zavod in vsak zdravstveni delavec mora v mejah svoje strokovne usposobljenosti nuditi vsakomur nujno zdravstveno pomoč (prva pomoč).

Tudi vsak občan je v nujnih primerih dolžan, da po svojih možnostih izkaže drugemu prvo pomoč, in če je v nevarnosti življenje, obvesti o tem najbližji zdravstveni zavod ali zdravstvenega delavca.

10. člen

Strokovno delo zdravstvenih zavodov in zdravstvenih delavcev je pod strokovnim nadzorstvom po določbah tega zakona.

11. člen

Pri organizaciji zdravstvene službe in pri uresničevanju zdravstvenega varstva sodelujejo občani neposredno in po svojih predstavnikih v organih družbenega samoupravljanja zdravstvenih zavodov in ustanov za zdravstveno zavarovanje, gospodarske in druge organizacije in samostojni zavodi.

Delovne in druge organizacije lahko sklepajo z zdravstvenimi zavodi pogodbe glede opravljanja določenih vrst zdravstvenega varstva in zdravstvenih akcij.

12. člen

Proizvodnja in promet z zdravili in sredstvi za zdravljenje in preprečevanje bolezni ter z ortopedskimi sredstvi in pripomočki sta, v skladu s posebnimi predpisi, pod posebnim nadzorstvom.

13. člen

Zdravstveni zavodi lahko ustanavljajo skupnosti zdravstvenih zavodov po določbah tega zakona.

14. člen

Financiranje zdravstvenih zavodov se ureja s posebnimi predpisi.

II

ZDRAVSTVENO VARSTVO

15. člen

Zdravstveno varstvo občanov v skupnosti se izvaja zlasti:

1.

s splošnimi higienskimi ukrepi;

2.

z ukrepi za utrjevanje zdravja, za preprečevanje obolenj, za zgodnje odkrivanje in pravočasno zdravljenje obolelih in za odpravljanje posledic bolezni in poškodb;

3.

z ukrepi za preprečevanje in zatiranje nalezljivih bolezni;

4.

s posebnim zdravstvenim nadzorstvom;

5.

z zdravstveno prosveto in vzgojo;

6.

z ukrepi ob elementarnih nezgodah.

16. člen

Za splošne higienske ukrepe (1. točka 15. člena) se štejejo zlasti ukrepi za zboljšanje higienskih in sanitarnih razmer: na javnih krajih trgih in ulicah; v lokalnem prometu; v komunalnih podjetjih in komunalnih zavodih; v šolah in drugih javnih poslopjih; v javnih kopališčih in javnih sanitarnih napravah, za pitno vodo in vodovodne naprave; za odplake in odpadne snovi; za kanalizacije; v gospodinjstvih in krajevnih skupnostih; v objektih za razvedrilo in počitek; na pokopališčih in krematorijih.

17. člen

Za ukrepe, za utrjevanje zdravja, za preprečevanje obolenj, za zgodnje odkrivanje in pravočasno zdravljenje obolelih in za odpravljanje posledic bolezni in poškodb (2. točka 15. člena) se štejejo zlasti:

1.

redni in kontrolni pregledi posameznih skupin občanov, zlasti žena, otrok, šolske in druge mladine, invalidov, športnikov ter oseb v delovnem razmerju;

2.

množični pregledi prebivalstva zaradi pravočasnega odkrivanja določenih bolezni (n. pr. tuberkuloze, trahoma, raka in podobno);

3.

ukrepi za zagotovitev kvalitete živil in predmetov splošne rabe;

4.

ukrepi za zagotovitev dietične prehrane:

5.

ukrepi za preskrbo z zdravo pitno vodo, za higiensko ureditev objektov za pitno vodo, za zdravo ozračje in higiensko ureditev zemljišč, za saniranje odpadnih snovi in odpadnih voda in podobno;

6.

zdravljenje in medicinska rehabilitacija bolnikov: pomoč pri poklicni rehabilitaciji bolnikov in njihovi usposobitvi za delo in družbeno življenje glede na njihove telesne in duševne sposobnosti:

7.

organizacija prve pomoči obolelim in poškodovanim ter prevozov v zdravstvene zavode: nega bolnikov na domu:

8.

rekreacija bolnikov:

9.

uporaba higienskih in tehničnih sredstev pri delu;

10.

prepoved uporabe prostorov, stvari, hrane, vode in drugih sredstev, škodljivih za zdravje;

11.

preskrba z zdravili in z drugim sanitetnim materialom;

12.

ukrepi za varstvo pred ionizirajočimi sevanji;

13.

obduciranje umrlih.

18. člen

Kot ukrepi za preprečevanje in zatiranje nalezljivih bolezni (3. točka 15. člena) se štejejo zlasti:

1.

obvezno prijavljanje in odjavljanje ter evidenca nalezljivo bolnih oseb;

2.

obvezno zdravljenje bolnikov z določenimi akutnimi in kroničnimi nalezljivimi boleznimi;

3.

izolacija bolnikov z določenimi nalezljivimi boleznimi in karantena;

4.

zdravstveno nadzorstvo nad bolniki z nalezljivimi boleznimi in osebami, ki so prišle z njimi ali s kužnim materialom v dotiko, ter zdravstveno nadzorstvo nad bacilonosci;

5.

iskanje žarišč in izvorov nalezljivih bolezni;

6.

dezinfekcija, dezinsekcija in deratizacija;

7.

cepljenje proti določenim nalezljivim boleznim;

8.

zdravstveno nadzorstvo nad osebjem, ki bi kakorkoli utegnilo prenesti nalezljivo bolezen;

9.

asanacije zemljišč in saniranje hrane, vode, zraka, objektov in stvari;

10.

prepoved uporabe živil, vode, prostorov in podobno ter prepoved zaposlitve na določenih delovnih mestih, če je to potrebno, da se s tem prepreči pojav ali prenos bolezni.

Ob epidemijah ali kadar se pojavi posebno nevarna nalezljiva bolezen ali pa v posebno težki obliki, ter kadar je to določeno z mednarodnimi konvencijami, se lahko odredijo še drugi ukrepi, na primer prepoved zbiranja občanov na javnih krajih; ustavitev dela v šolah, uradih, kolonijah, letovanjih in podobno; prepoved gibanja prebivalstva iz kraja v drug kraj: prepoved rabe in prometa z določenimi sredstvi; prepoved prestopa državne meje ter drugi podobni ukrepi.

19. člen

Posebno zdravstveno nadzorstvo (4. točka 15. člena) se izvaja zlasti nad:

1.

osebjem zaposlenim pri živilih, v šolah, zdravstvenih in socialnih zavodih in v javnem prometu:

2.

osebjem, ki ima opravka z izvori ionizirajočega sevanja ter nad vsemi delovnimi sredstvi in prostori v zvezi s takim sevanjem;

3.

vsemi delovnimi sredstvi in delovnimi mesti, ki so nevarna za zdravje ljudi;

4.

nalezljivo bolnimi osebami in njihovo okolico, bacilonosci, izvori nalezljivih bolezni in vsemi predmeti, ki so lahko žarišče nalezljivih bolezni;

5.

osebami, ki so posebno izpostavljene škodljivim vplivom okolja; nad kroničnimi in postoperativnimi bolniki ter nad rehabilitiranimi osebami;

6.

proizvodnjo, prometom, prostori in sredstvi, ki zadevajo sestavo in higiensko pravilnost živil in predmetov splošne rabe, pitno vodo, vodooskrbnimi objekti, odplakami in odpadnimi snovmi ter zrakom;

7.

proizvodnjo in prometom z zdravili in sredstev za zdravljenje, z mamili strupi; zbiranjem in predelavo kivi: ter proizvodnjo in prometom z medicinskim instrumenti in aparati;

8.

prevozom nalezljivo bolnih;

9.

pokopom, prekopom m prevozom mrličev;

10.

javnimi objekti in javnimi kraji glede higienskih in sanitarnih pogojev;

11.

naravnimi zdravilnimi sredstvi in njihovim učinkovanjem;

12.

izgradnjo objektov za stanovanja in delo, za zdravstvene in socialne, šolske, prosvetne in za druge javne namene, kolikor to zadeva higienske in splošne zdravstvene koristi.

20. člen

Zdravstvena prosveta in vzgoja (3. točka 15. člena) obsega zlasti: pouk in vzgojo občanov o osebni, mentalni in kolektivni higieni, o sanitarnih ukrepih in predpisih, o preprečevanju, pojavu, prenašanju in zdravljenju bolezni; vzgojo občanov, da se javljajo na preglede zaradi kontrole svojega zdravja; pouk občanov o negi bolnikov na domu, o pravilni prehrani in o prvi pomoči; pouk o škodljivih vplivih okolja na zdravje ljudi: vzgoja osebja za delo v zdravstveni prosveti, zlasti pa učnega osebja v šolah in osebja v delovnih in drugih organizacijah, spodbuda družbenih in drugih organizacij za zdravstveno-prosvetno delo; pouk zdravstvenih in drugih javnih delavcev za higiensko pravilno ureditev zavodov in delovnih in drugih organizacij; uvajanje higiene v učne programe šol, tečajev in vzgojnih zavodov.

20a člen

Zaradi pravočasnega odkrivanja in odpravljanja za zdravje škodljivih pojavov in posledic za zdravje nosečnic in otroka zagotavlja zdravstvena služba stalen zdravstveni nadzor in zdravniške preglede nosečnic.

Republiški sekretar za zdravstvo izda po potrebi natančnejše predpise o izvajanju zdravniških pregledov nosečnic.

20b člen

Zaradi aktivnega in sistematičnega zdravstvenega nadzorstva nad predšolskimi otroci, zlasti pa nad novorojenci, nedonošenimi, zdravstveno ogroženimi, defektnimi in bolnimi otroci ter nad otroci zaposlenih mater, organizirajo zdravstveni zavodi, ki opravljajo zdravstveno varstvo predšolskih otrok, svojo službo tako, da so omogočeni čim pogostejši zdravniški pregledi takih otrok, zlasti v prvem letu po rojstvu. Pogostejši zdravniški pregledi predšolskih otrok se morajo opravljati v primerih, če se ugotovi nezadovoljivo stanje njihovega zdravja, telesnega ali duševnega razvoja.

Starši otrok in zdravstvena služba skrbijo za to, da so otroci zdravniško pregledani in da se zdravijo v primerih iz prvega odstavka tega člena.

20c člen

Šolski otroci in mladina morajo biti zdravniško pregledani ob vstopu v šolo in nato vsako drugo, najmanj pa vsako tretje šolsko leto. Otroci osnovnih šol morajo biti zdravniško pregledani vsako šolsko leto, vajenci pa najmanj vsakih 12 mesecev. Pogostejši zdravniški pregledi so obvezni, če je podan utemeljen sum glede okvare zdravja šolskega otroka ali vajenca, ali kadar so taki pregledi potrebni zaradi odkrivanja izvorov infekcij v zavodih za šolske otroke oziroma vajence.

Ustrezni šolski zavodi morajo skupaj z zdravstveno službo poskrbeti, da se organizirajo pregledi po prejšnjem odstavku.

20č člen

Zaradi uspešnega boja proti raku morajo zdravstveni zavodi prijaviti vsakega bolnika z rakom, vsa rakasta obolenja ter vse glede malignosti neopredeljene novotvorbe in poročati o poteku zdravljenja.

Republiški sekretar za zdravstvo izda natančnejše predpise o prijavi in kontroli rakavih bolnikov in o drugih tehničnih vprašanjih, s katerimi se ureja boj proti raku.

20d člen

Zaradi ugotavljanja nastopa smrti ali mrtvorojenosti, vzroka in načina smrti, zaradi odkrivanja in preprečevanja nalezljivih bolezni, odkrivanja kaznivih dejanj, pravilnega vodstva matičnih knjig in statistike o umrljivosti, morajo imeti občine organizirano mrliško pregledno službo.

Natančnejše tehnične predpise o mrliško pregledni službi izda republiški sekretar za zdravstvo, strokovna navodila za opravljanje mrliškega pregleda pa republiški zdravstveni center.

20e člen

Poleg primerov, ko je prijavljanje zastrupitev z živili obvezno po določbah temeljnega zakona o preprečevanju in zatiranju nalezljivih bolezni, mora vsak zdravstveni zavod in zdravnik zaradi preprečevanja zastrupitev z živili nemudoma prijaviti ustreznemu zavodu za zdravstveno varstvo vsak sumljiv in vsak ugotovljeni primer zastrupitve z živili, s kemičnimi, rastlinskimi in drugimi strupi.

Natančnejše predpise in obrazce o prijavljanju zastrupitev z živili, o dolžnostih zdravnikov, o pošiljanju materiala na pregled, o anketiranju in o drugih vprašanjih v zvezi z zastrupitvami z živili izda republiški sekretar za zdravstvo po dobljenem mnenju republiškega zdravstvenega centra.

21. člen

V primeru elementarnih in drugih nesreč (poplave, potresi, požari, velike prometne nesreče, udori v rudnikih in podobno), ki povzročijo ali morejo povzročiti epidemije, poškodbe ali obolenja velikega števila občanov, se določijo lahko tile ukrepi:

1.

mobilizacija zdravstvenih delavcev in drugih občanov za izvedbo določenih ukrepov;

2.

rekvizicija opreme, zdravil in transportnih sredstev v skladu s posebnimi predpisi in začasna uporaba zgradb za izvedbo določenih ukrepov za zdravstveno varstvo;

3.

določitev posebnih nalog zdravstvenim zavodom zaradi izvedbe določenih ukrepov.

Glede povračila za rekvirirane predmete in glede drugih stroškov za izvedbo: ukrepov iz prejšnjega odstavka ter glede pravic občanov, ki sodelujejo pri izvajanju teh ukrepov, veljajo posebni predpisi.

22. člen

Zdravstvena služba mora zaradi izvajanja zdravstvenega varstva in ukrepov zlasti proučevati zdravstveno in higiensko stanje ter življenjske razmere občanov; proučevati vpliv okolja na zdravje občanov; proučevati vzroke obolenj, nezgod, poklicnih obolenj in invalidnosti; zbirati in analizirati podatke, pomembne za zdravstveno službo ter uvajati nove delovne metode in sredstva.

23. člen

Občina skrbi za zagotovitev zdravstvenega varstva in za organizacijo zdravstvene službe na svojem območju, izdaja oziroma izvaja ukrepe za zdravstveno varstvo, skrbi za izobraževanje in izpopolnjevanje ustreznih zdravstvenih kadrov, kolikor posamezne naloge ne spadajo v pristojnost širših družbeno-političnih skupnosti ter zagotavlja v ta namen materialna sredstva v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.

24. člen

Občina skrbi za zdravje občanov zlasti s tem, da zagotavlja tele vrste zdravstvenega varstva:

1.

zdravstveno pomoč občanom po zdravnikih in zdravnikih specialistih; prvo pomoč, obiske in nego bolnikov na domu;

2.

zdravljenje v bolnici;

3.

zobozdravstveno pomoč;

4.

zdravstveno varstvo otrok (preglede otrok, nasvete materam itd.);

5.

zdravstveno varstvo šolskih otrok, mladine, vajencev in športnikov (sistematske preglede; zdravljenje in higiensko nadzorstvo nad ustreznimi objekti itd.);

6.

zdravstveno varstvo žena, nosečih žena in porodnic (preglede, svetovanja, zdravljenje itd.);

7.

utrjevanje zdravja, zgodnje odkrivanje in preprečevanje obolenj in nalezljivih bolezni; izvajanje terenskih akcij proti nalezljivim boleznim;

8.

splošno higiensko nadzorstvo na vseh javnih objektih in krajih;

9.

zdravstveno nadzorstvo nad živili, pitno vodo, odplakami in odpadnimi snovmi, zrakom in podobno;

10.

zdravstveno nadzorstvo nad bacilonosci in odkrivanje žarišč nalezljivih bolezni; množične preglede prebivalstva;

11.

organizacijo in izvedbo cepljenj;

12.

asanacijo zemljišč;

13.

zdravstveno nadzorstvo nad delavci in zdravstveno ogroženimi osebami, redne in kontrolne preglede teh oseb;

14.

zdravstveno nadzorstvo nad delovnimi mesti, zgradbami in kraji, kjer se zbirajo ljudje zaradi dela, razvedrila, prehrane, stanovanja, pouka itd.;

15.

zdravstveno prosveto in vzgojo;

16.

preskrbo z zdravili;

17.

prevoz bolnikov in poškodovancev za primer nujne zdravniške pomoči:

18.

mrliško pregledniško službo.

25. člen

Če zdravstveni zavodi na območju občine ne morejo opravljati katere izmed nalog iz 24. člena tega zakona poskrbi občina, da te naloge opravlja ustrezni zdravstveni zavod druge občine.

26. člen

Okraj skrbi za organiziranje zdravstvene službe in za tisto obliko zdravstvenega varstva na svojem območju, ki ga občine ne morejo zagotoviti, izdaja in izvaja ukrepe za zdravstveno varstvo, ki spadajo v pristojnost njegovih organov ter skrbi za materialna sredstva za izvajanje ukrepov za zdravstveno varstvo, ki imajo splošen pomen za ves okraj.

27. člen

Zaradi vsklajevanja dela zdravstvenih zavodov ter drugih zavodov in organizacij, ki sodelujejo v izvajanju zdravstvenega varstva, in zaradi smotrne uporabe sredstev za ta namen se na predlog pristojnega zdravstvenega centra izda za območje občine.

28. člen

Socialistična republika Slovenija skrbi za organizacijo in razvoj zdravstvene službe na območju socialistične republike; izdaja oziroma izvaja ukrepe za zdravstveno varstvo, kolikor spada to v pristojnost njenih organov; skrbi za izvajanje ukrepov za zdravstveno varstvo, ki imajo splošen pomen za socialistično republiko; skrbi za organizacijo znanstveno-raziskovalnega dela na področju zdravstva ter preskrbe z zdravili in z drugimi sredstvi za zdravljenje in preprečevanje bolezni, z ortopedskimi sredstvi in pripomočki; skrbi za izobraževanje in izpopolnjevanje zdravstvenih delavcev ter zagotavlja v ta namen materialna sredstva.

29. člen

Občan ima pravico, da si neposredno izbere kateregakoli zdravnika, zdravnika specialista, ali zobarja.

S statutom zavoda se lahko določi, da si občan lahko neposredno izbere tudi druge zdravstvene delavce v zavodu, kolikor to dopuščata organizacija in delo v zavodu.

Občan ima pravico, da si izbere katerikoli zdravstveni zavod, ki po svojih nalogah lahko da ustrezno zdravstveno pomoč.

Zdravstveno varstvo imajo pravico zahtevati za bolnika, ki je mladoleten ali mu je bila odvzeta opravilna sposobnost, tudi starši oziroma skrbnik, najbližji sorodniki, delovna skupnost oziroma sindikalna organizacija ali druga zainteresirana organizacija, ki je bolnik njen član, kot tudi zavod za socialno zavarovanje.

30. člen

Bolnika lahko zdravi, v bolnici tudi zdravnik iz drugega zdravstvenega zavoda ali drugega oddelka bolnice, če si ga je bolnik izbral za zdravljenje.

S statutom zdravstvenega zavoda se lahko določijo pogoji, ob katerih lahko zdravniki med rednim delovnim časom opravljajo zdravstveno službo izven zdravstvenega zavoda ali v drugem oddelku zdravstvenega zavoda.

Zdravstveni zavodi lahko sklenejo dogovore z zdravniki izven svojega zavoda glede nagrade in plačila stroškov za uporabljena sredstva v primerih, če so jih občani izbrali za zdravljenje.

31. člen

Zdravstveni zavodi morajo organizirati zdravstveno pomoč tako, da je ta čimbolj učinkovita in popolna ter da je omogočena prosta izbira zdravstvenih delavcev (prvi in drugi odstavek 29. člena).

32. člen

Če zdravstveni zavod ugotovi, da je občanu potrebna zdravstvena pomoč v drugem zavodu ga napoti v ta zavod, kateremu obenem sporoči podatke o poprejšnjem zdravljenju.

33. člen

Če kdo ni bil sprejet; na zdravljenje ali če misli, da niso bila uporabljena ustrezna sredstva in načini zdravljenja, lahko da svojo pripombo predstojniku oddelka oziroma direktorju zavoda in zahteva, da se njegov primer razišče. Če z odločitvijo predstojnika oziroma direktorja ni zadovoljen, lahko zahteva, da se njegov primer predloži upravnemu odboru oziroma svetu zdravstvenega, zavoda v odločitev.

Zahteva iz prejšnjega odstavka lahko podajo; tudi bolnikovi bližnji svojci oziroma skrbnik, zdravstveni zavod, ki je bolnika poslal na zdravljenje, ustrezna ustanova za zdravstveno zavarovanje, zainteresirana delovna skupnost, sindikalna ali druga zainteresirana organizacija, če bolnik taki zahtevi ne nasprotuje.

Če je bila odklonjena zahteva občana za sprejem na zdravljenje, se mora v službeni evidenci zdravstvenega zavoda navesti razlog odklonitve.

O uspehu raziskave in o odločitvi po prvem in drugem odstavku tega člena obvesti zdravstveni zavod v določenem roku občana oziroma zainteresirani zavod ali organizacijo, če so to zahtevali.

34. člen

Osebam, ki se zdravijo v zdravstvenih zavodih, mora zdravstveni zavod oskrbeti konziliaren pregled po specialistih lastnega ali drugega zavoda, če zdravnik, ki bolnika zdravi, misli, da je glede na rezultate zdravstvenih postopkov tak pregled potreben.

Konziliarni pregled lahko zahtevajo tudi bolniki, ki se zdravijo v zavodu, njegovi bližnji svojci oziroma skrbnik, delovne skupnosti, sindikalna organizacija in druge zainteresirane organizacije.

35. člen

Pri zdravstveni pomoči v obliki kirurških in drugih sodobnih posegov mora zahtevati zdravnik privolitev bolnika če jo bolnik mladoleten ali če ni opravilno sposoben, pa privolitev staršev oziroma skrbnika.

Izjemoma, če je v nevarnosti bolnikovo življenje, sme opraviti zdravnik v nujnih primerih neodložljiv kirurški ali drug poseg tudi brez poprejšnje privolitve po prejšnjem odstavku.

35a člen

Pri dajanju zdravstvenega varstva mora biti upoštevana človekova osebnost in njegovo dostojanstvo.

Med zdravljenjem in uveljavljanjem drugih oblik zdravstvenega varstva se morajo občani ravnati po navodilih zdravstvenih delavcev in po splošnih aktih zdravstvenega zavoda o pogojih za prebivanje in obnašanje v zdravstvenem zavodu.

36. člen

Zdravstveni zavod mora v okviru svojih nalog tudi na zahtevo drugega zdravnika, ki bolnika zdravi, čeprav ni član delovne skupnosti tega zavoda, opraviti potrebne preglede in preiskave bolnika.

37. člen

Za prvo pomoč (9. člen) zdravstveni zavod oziroma zdravstveni delavec ne sme zahtevati vnaprejšnjega plačila.

III

ZDRAVSTVENI ZAVODI

1. Splošne določbe

38. člen

Naloge zdravstvenega zavoda in oblike oziroma vrste zdravstvenega varstva, ki ga ta opravlja, se določijo v skladu s predpisi z aktom o ustanovitvi zavoda.

S predpisi ali z aktom o ustanovitvi zavoda se lahko določi, da upravlja zdravstveni zavod za določeno območje posamezne naloge zdravstvenega varstva in da vodi zdravstveno evidenco.

Zdravstveni zavodi morajo v okviru svojih nalog sodelovati pri izvajanju preventivnih ukrepov za zdravstveno varstvo ter širiti s tiskom, predavanji ali na drug primeren način zdravstveno prosveto in vzgojo občanov.

38a člen

Z organizacijo in delom zdravstvenih zavodov in zdravstvenih delavcev se uresničuje načelo enotnosti preventivnega in kurativnega dela.

39. člen

Zdravstveni zavodi morajo pri svojem strokovnem delu uporabljati izsledke sodobne medicinske znanosti.

40. člen

Zakon o zdravstvenem varstvu in o zdravstveni službi v SR Sloveniji

Časovnica