TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba družbe A. - v likvidaciji zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 35/2000 z dne 15. 3. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 140/99 z dne 16. 9. 1999 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 853/98 z dne 19. 2. 1999 se ne sprejme.

Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je procesno jamstvo, kršitev procesnih jamstev pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev po vsebini napačna. Zgolj nestrinjanje s pravnim stališčem sodišč zato kršitve človekovih pravic iz 22. člena Ustave ne more utemeljiti. V tem okviru Ustavno sodišče lahko presoja le, ali je sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. Izpodbijanim odločbam v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Sodišča so pravno razlago, po kateri smiselna uporaba določb stečajnega postopka, ki organizaciji za plačilni promet po prejemu obvestila stečajnega upravitelja o začetku stečajnega postopka prepoveduje izvrševati iz njenih računov plačila, velja le za primere sodne likvidacije, oprla na ustrezne določbe ZPPSL in ZGD ter svojo odločitev obrazložila z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo. Domnevne kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave z navedbami v ustavni pritožbi niso izkazane. Zakaj bi morale biti družbe v prostovoljni likvidaciji izenačene z družbami v prisilni likvidaciji, pritožnica ne pojasni. Zgolj to, da je temeljni cilj obeh postopkov enak, še ne pomeni, da bi morala biti oba postopka likvidacije tudi enako urejena.