TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
O nadomestitvi denarne kazni, ki je ni mogoče prisilno izterjati z zaporom (3. odst. 39. člena KZ SFRJ), odloča izvenobravnavni senat iz 6. odstavka 23. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS in mu z uporabo omilitvenih določb izreklo denarno kazen. Obtoženec denarne kazni ni plačal niti je ni moglo sodišče prisilno izterjati. Zato je predsednik senata sodišča prve stopnje predlagal izvenobravnavnemu senatu, da odloči o izvršitvi te denarne kazni na zaporen način. Izvenobravnavni senat (6. odst. 23. člena ZKP) pa predlogu predsednika senata ni ugodil, češ da je tak predlog preuranjen, saj se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri angažiralo, da bi izterjalo to denarno kazen.

Zoper sklep se je pritožil javni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Menil je, da o zapornem načinu izvršitve neizterljive denarne kazni odloča sodnik po določbah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (134. do 138. člen ZIKS-a), ne pa izvenobravnavni senat. Predlagal je, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in predlog predsednika senata razpravljajočega
sodišča zavrže. Pritožbeno sodišče je pritožbo javnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

V 3. odstavku 39. člena KZ SFRJ je določeno, da sodišče neizterljivo denarno kazen izvrši tako, da za vsakih začetih 300,00 SLT denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Po 2. odstavku 134. člena ZIKS-a se glede pristojnosti in postopka za izterjavo denarnih kazni uporablja zakon o izvršilnem postopku, razen če ni v tem zakonu drugače določeno. Če torej obsojenec v določenem roku ne plača denarne kazni, sodnik oziroma predsednik senata, ki je vodil kazensko zadevo, predlaga izvršilnemu sodišču prisilno izterjavo denarne kazni. Izvršilni sodnik pri izterjavi denarne kazni praviloma ravna po določbah zakona o izvršilnem postopku, upošteva pa tudi določbe 134., 135. in 136. člena ZIKS-a kot specialne določbe. Če izvršilni sodnik ne uspe s prisilno izterjavo, o tem obvesti sodnika oziroma predsednika senata kazenskega sodišča. Šele nato slednji predlaga izvenobravnavnemu senatu, da odloči o zapornem načinu izvršitve denarne kazni. Čeprav ne gre za spremembo denarne kazni v zapor, pač pa samo za drugačen način izvršitve sodbe, pa predstavlja takšna odločitev za obsojenca vendarle vsebinski poseg v izrek pravnomočne sodbe. Zato lahko o takem posegu odloči le sodišče. Zakon o kazenskem postopku pa pod
pojmom sodišče smatra razpravljajoče sodišče ali izvenobravnavni senat. Ker je v tej zadevi o krivdi in o kazni že pravnomočno odločeno, je logično in racionalno, da o nadomestitvi neizterljive denarne kazni v zapor odloča izvenobravnavni senat (6. odst. 23.
člena ZKP).