TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 111/2001 z dne 23. 4. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 387/2000 z dne 9. 1. 2001 in sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. K 117/2000 z dne 7. 7. 2000 se ne sprejme.

Pritožniku ni bila kršena pravica iz 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) s tem, da Vrhovno sodišče ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni upoštevalo njene dopolnitve, vložene po izteku trimesečnega zakonskega roka. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave več od pravice do pritožbe zoper odločbo prve stopnje ne zagotavlja (npr. v sklepu št. Up-112/94 z dne 6. 3. 1996, OdlUS V, 71). Pritožnik s trditvijo, da mu vabilo na glavno obravnavo ni bilo vročeno in zato glavna obravnava opravljena v njegovi nenavzočnosti, zatrjuje kršitev pravice iz druge alineje 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Pritožnik v zvezi s tem očitkom izpodbija ugotovitve dejanskega stanja glede vprašanja vročitve vabila za glavno obravnavo. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi prava. V skladu z določbo 50. člena Zakona o ustavnem sodišču ( v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z vročitvijo vabila bi bile ustavnopravno relevantne le, če se sodišča ne bi opredelila do pritožnikovih navedb glede vročitve vabila ali bi bile sodbe brez razumne obrazložitve, zakaj je mogoče šteti, da je bilo vabilo obdolžencu vročeno. Sodišče druge stopnje je v sodbi podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj šteje, da je bilo vabilo obdolžencu vročeno po pooblaščenem vročevalcu in pri tem, zakaj ga listine, ki jih je v pritožbenem postopku predložila obramba v dokazilo trditev, da naj ne bi bilo tako, ne prepričujejo. Vrhovno sodišče je pritožnikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, k katerim so bile priložene nove listine o njegovi odsotnosti iz države v času vročanja, zavrnilo z navedbo, da pritožnik s tem izpodbija dejansko stanje, ki glede na določbo drugega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP) ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti, da pa v zvezi z uveljavljenimi procesnimi kršitvami ni nastal upošteven dvom v resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi v zvezi z vročitvijo. Glede na to pritožniku očitno niso bila kršena pravna jamstva iz druge alineje 29. člena Ustave. Ker je pritožnik v ustavni pritožbi le pavšalno zatrdil, da je bila zaradi te kršitve kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člen Ustave, Ustavno sodišče zatrjevane kršitve ni moglo preizkusiti. Pritožnik ustavne pritožbe v delu, kjer zatrjuje kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, da ni vabilo na glavno obravnavo njegovega zagovornika, ni izčrpal. Pritožnik je navedeno kršitev uveljavljal šele v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, ki je Vrhovno sodišče ni obravnavalo, ker je bila vložena po izteku trimesečnega zakonskega roka. Pogoj za vložitev ustavne pritožbe je izčrpanost pravnih sredstev, kar pomeni formalno in vsebinsko izčrpanost. Glede na to Ustavno sodišče ustavne pritožbe glede zatrjevane kršitve ni obravnavalo. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.