TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojene M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenko se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Stranka je prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva sodnikove izločitve, pa bi to lahko storila, kar pomeni, da se v pritožbenem postopku, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne more sklicevati na kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). V pritožbi sme uveljavljati to procesno kršitev le, če nanjo ni mogla opozoriti med glavno obravnavo ali če je to storila, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384. člen ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila takšna zahteva zavrnjena.

Pritožbeno sodišče je dolžno presoditi navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na odločilna dejstva, to je tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 359. člena ZKP); če tega ne stori, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371.

člena ZKP.