TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Plačilo sodne takse je javnopravna obveznost, za katere ne pride v poštev smiselna ali analogna uporaba ZST-1. Zakon določa možnost taksnih olajšav z namenom, da se zagotovi uresničevanje pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic, ob hkratnem upoštevanju državnega interesa po zaračunavanju taks za financiranje delovanja sodišč. Tožeči stranki je bila s pravnomočnim sklepom, s katerim ji je bila odložena obveznost plačila sodne takse, omogočena taksna olajšava in s tem dostop do sodišča, ki je meritorno obravnavalo njeno zahtevo. Ne more pa sodišče samo, ob uporabi analogije, po uradni dolžnosti oprostiti stranko obveznosti plačila sodne takse.

Taksna obveznost in odločitev o olajšavi zajema postopek kot tak in ne pomeni, da lahko stranka predlaga ponovno taksno olajšavo, za vsak kasnejši plačilni nalog, ki ga prejme od sodišča. Sodišče je izdalo plačilni nalog z dne 5. 3. 2019 po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Zoper tak nalog, ki primarno služi kot opozorilo stranki na njeno že nastalo obveznost, lahko stranka sicer poda ugovor, ne more pa predlagati ponovne taksne olajšave, ker je o tem že bilo pravnomočno odločeno. Navedenega ne spremeni niti okoliščina, da je sodišče konkretni plačilni nalog razveljavilo zaradi previsoko zaračunane sodne takse (ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča) in izdalo novega. Za to ima izrecno pooblastilo v zakonu (peti odstavek 34.a člena ZST-1). Po izdaji plačilnega naloga stranka ne more nato ponovno zaprositi za taksno olajšavo, saj se plačilni nalog nanaša na že nastalo taksno obveznost, glede olajšave za slednjo pa je že bilo odločeno.