TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 10. 2013 in št. ... z dne 24. 6. 2013 in se tožniku priznajo zakonite zamudne obresti od 23. 3. 2013 dalje od obračunanih posamičnih mesečnih zapadlih zneskov razlik pokojnin v plačilo do plačila. 1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 10. 2013 in št. ... z dne 24. 6. 2013, da starostna pokojnina, ki jo prejema tožnik že od 1. 1. 2013 znaša 1.128,99 EUR, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati obresti za ves čas neizplačevanja nezmanjšanih pokojnin od 1. 6. 2012 dalje oziroma podredno od 23. 3. 2013 dalje oziroma od 1. 6. 2013 dalje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbija obe odločbi toženca z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013, ker mu pokojnina v višini 1.128,99 EUR pripada že od 1. 1. 2013 dalje. Odločba Ustavnega sodišča RS nalaga novo odmero z ZUJF-om zmanjšanih pokojnin, samo tistim uživalcem pokojnin, ki jim je bila odmerjena pokojnina na podlagi razveljavljenih odločb, medtem kot tistim, ki so se zoper odločbi pritožili, kot tožnik, pa ne. Pokojnina po ZUJF sploh še ni bila (pravnomočno) na novo odmerjena. Za njih še vedno veljajo prvotne odmerne odločbe, saj niso bile pravnomočno razveljavljene oziroma spremenjene. V skladu s tem tožniku pripada pokojnina v višini 1.128,99 EUR že od 1. 1. 2013 dalje. Poudarja, da je odločba o priznanju pravice do pokojnine v nezmanjšani višini neprekinjeno izvršljiva, odločba o znižanju pokojnine pa zaradi uporabljenih pravnih sredstev, nikoli ni postala pravnomočna. Neresnična pa je tudi trditev, da tožnik ne zatrjuje, da ni po izdani odločbi 24. 6. 2013 prišlo do zamude v zvezi z izplačilom razlike pokojnine. Ne strinja se z obrazložitvijo glede zamudnih obresti in s sklicevanjem na to, da gre za povsem enako stanje kot v primeru, ko je Ustavno sodišče RS odločilo s sklepom št. U-I-15/07 z dne 17. 1. 2008. V konkretnem primeru gre za protiustavno zakonsko zmanjšanje tekoče izplačanih pokojnin junija 2012, marca 2013 pa je bil ta zakon z ZOPRZUJF že spremenjen.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 3124/2013 z dne 16. 2. 2015. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 22. 10. 2013 in št. ... z dne 24. 6. 2013 ter tožbo v delu na izplačilo zamudnih obresti zavrglo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 189/2015 z dne 17. 9. 2015 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek z določenimi konkretnimi napotki.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postopalo skladno z določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), je pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V tem postopku sta predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 22. 10. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 24. 6. 2013. S citirano prvostopno odločbo je toženec ugotovil, da od 23. 3. 2013 starostna pokojnina znaša 1.128,99 EUR na mesec in da se pripadajoča razlika v znesku 485,61 EUR izplača z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.942,48 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Obrazložitev se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 25/2013) in Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF). Iz obrazložitve je razviden izračun razlike pripadajoče starostne pokojnine zaradi protiustavne negativne uskladitve pokojnine od 1. 6. 2012 do vključno 22. 3. 2013.

7. Ustavno sodišče RS je s citirano odločbo z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju ZUJF), saj je ocenilo, da je z njim kršen 14 .člen Ustave RS. Hkrati je odredilo način izvršitve svoje odločitve, toženi stranki, ki je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa je naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih določb zakona. Zakonodajalec je nato z ZOPRZUJF-om še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF-a, tako da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vendar pa je ZOPRZUJF povračilo razlik uredil enako za tiste, za katere odločitev o znižanju pokojnine ni postala pravnomočna, kot tudi za tiste, za katere je odločba postala pravnomočna že pred razveljavitvijo drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF-a. V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da jo je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 64/07, v nadaljevanju ZUstS) postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke, ker so ti zavarovanci v različnih pravnih položajih glede na določbo 44. člena ZUstS in se lahko zato drugače obravnavajo. Poudarilo je, da je bila pravica do plačila razlike pokojnine zavarovancu sicer že realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja pa je odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.

8. V času odločanja pred sodiščem o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb toženca z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013, sta bili s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ps 1227/2013 z dne 21. 1. 2015 (priloga C/2) odločbi toženca št. ... z dne 13. 2. 2013 in št. ... z dne 27. 8. 2012, to je odločbi o negativni uskladitvi pokojnin izdani na protiustavni zakonski podlagi oz. na podlagi določb ZUJF-a, ki jih je Ustavno sodišče RS razveljavilo, odpravljeni. S citirano prvostopno sodbo je bilo ugotovljeno, da znaša starostna pokojnina tožnika od 1. 6. 2012 dalje 1.127,87 EUR na mesec (to je pokojnina brez zmanjšanja, vendar brez uskladitve od 1. 1. 2013 dalje). S tem je bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je obstajalo pred protiustavnim posegom v pravico do starostne pokojnine, ki je bila tožniku pravnomočno priznana. Posledično sta navedeni odločbi toženca z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013 nepravilni in nezakoniti, saj je o višini pokojnine od 23. 3. 2013 dalje odločeno še enkrat, ne glede na to, da ni upoštevana uskladitev od 1. 1. 2013 dalje. Do enake situacije in pravnih posledic bi prišlo tudi v primeru, če bi toženec o višini pokojnine odločil od 1. 1. 2013, kot uveljavlja pritožba. O posamični uskladitvi pokojnin se namreč ne odloča s ponovno izdajo upravnega akta, pač pa se uskladitev pokojnine upošteva pri izplačilu pokojnine, in sicer se uskladi predhodno priznana oziroma izplačana pokojnina. V konkretnem primeru je to pokojnina, ki je tožniku pripadala od 1. 6. 2012 glede na odločitev sodišča prve stopnje opr. št. III Ps 1227/2013 z dne 21. 1. 2015.

9. S citirano prvostopno sodbo z dne 21. 1. 2015 je bila hkrati zavrnjena zahteva za priznanje zakonitih zamudnih obresti. Ne glede na to, da v citirani pravnomočni sodbi ni določeno obdobje, na katero se nanaša odločitev o zavrnitvi priznanja zamudnih obresti, pa se ta pravnomočnost ne more raztezati na izpodbijani odločbi z dne 22. 10. 2013 in z dne 24. 6. 2013 v zvezi z odločitvijo o višini starostne pokojnine od 23. 3. 2013 dalje. Na podlagi ponovne odločitve o tožnikovi pravici oz. višini starostne pokojnine od 23. 3. 2013 dalje, in ob predhodno že odpravljenih odločb toženca o zmanjšani pokojnini na podlagi ZUJF-a, je tožnik od 23. 3. 2013 dalje na podlagi 197. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-2) v povezavi z vsebinsko enakim 277. členom prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ter ob upoštevanju stališča, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016, upravičen do zakonitih zamudnih obresti od 23. 3. 2013 dalje od posamičnih obračunanih zapadlih razlik mesečnih zneskov pokojnin v plačilo do plačila. Ne glede na to, da je bila razlika v pokojnini zaradi negativne uskladitve na podlagi odločitve s prvostopno odločbo z dne 24. 6. 2013, potrjena z dokončno odločbo z dne 22. 10. 2013, že realizirana in razlika izplačana, je v obravnavani zadevi ključnega pomena za odločitev o zamudnih obrestih prav dejstvo, da sta bili odločbi o zmanjšanju pokojnine na podlagi neustavnih določb zakona odpravljeni, upoštevati pa je potrebno tudi pravnomočno odločitev o zamudnih obrestih.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUstS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke, ker so ti zavarovanci v različnih pravnih položajih glede na določbo 44. člena ZUstS in se lahko zato drugače obravnavajo. Pravica do plačila razlike pokojnine zavarovancu je bila sicer že realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa zavarovanec z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja pa je odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.

Na podlagi ponovne odločitve o tožnikovi pravici oz. višini starostne pokojnine in ob predhodno že odpravljenih odločb toženca o zmanjšani pokojnini na podlagi ZUJF, je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posamičnih obračunanih zapadlih razlik mesečnih zneskov pokojnin v plačilo do plačila. Ne glede na to, da je bila razlika v pokojnini zaradi negativne uskladitve že realizirana in razlika izplačana, je v obravnavani zadevi ključnega pomena za odločitev o zamudnih obrestih prav dejstvo, da sta bili odločbi o zmanjšanju pokojnine na podlagi neustavnih določb zakona odpravljeni.