TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (II. točka izreka) delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižajo na 716,55 EUR (namesto zneska 800,16 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka v delu, ki se nanaša ugoditev tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožnici omogočiti delo od ponedeljka do srede 8 ur dnevno).

III. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 56,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške revizije v znesku 336,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja iz določbe 182. člena ZDR-1.