TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek za obračun in plačilo akontacije dohodnine in obveznih prispevkov za socialno varnost.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nepremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V tožnikovem primeru je šlo za delovno mesto utopni kovač, ki ga je zasedal skupaj z večjim številom delavcev, od tega je bila odpoved podana 19 delavcem, pri tem pa ni šlo za kolektivni odpust, da bi toženko pri določitvi presežnih delavcev zavezovali kriteriji iz 102. člena ZDR-1. Kot nakazano, je za odločitev v tem primeru bistveno, da toženka ni uporabila 4. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa kriterije za določitev presežnih delavcev, in sicer kriterij delovne uspešnosti, usposobljenosti delavca za delo, delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, socialnega stanja, zdravstvenega stanja in strokovne izobrazbe. Kot najbolj odločilen kriterij se upošteva delovna uspešnost, temu sledi usposobljenost delavca za delo in delovna doba pri delodajalcu, za ostale kriterije toženka ni določila vrstnega reda. Toženka niti ne zanika, da teh kriterijev ni uporabila, pač pa neutemeljeno prikazuje, da jih ni bila dolžna uporabiti in da je upravičeno dala večji pomen drugim okoliščinam, zaradi katerih bi tudi sodišče moralo biti manj formalistično, bolj življenjsko in praktično ter toženki dopustiti, da bolj kot predpisane kriterije upošteva osebne okoliščine na strani tožnika (neudeležbo pri odrejenem nadurnem delu, kakovost, produktivnost, samoinciativnost, odnos do sodelavcev, probleme z alkoholiziranostjo) in tako prosto izbere delavce, s katerimi lažje dela.