TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja je lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Glede na tožbene navedbe in navedbe v odgovoru na tožbo, ko je bilo sporno delovno razmerje tožeče stranke, niso bili podani pogoji po 181. členu ZPP za zavrženje tožbe v tem delu iz razloga, ker naj tožeča stranka ne bi imela pravne koristi od ugotovitve dejstev. Bistveno je, da je v individualnih delovnih sporih odločitev o (obračunu) in plačilu davkov in prispevkov odvisna od obstoja delovnega razmerja, na podlagi katerega delavec uveljavlja to obveznost delodajalca. Zato je, glede na trditve v odgovoru na tožbo, nepravilno sklepati, da ni podan pravni interes tožeče stranke za ugotovitveni zahtevek (da delovno razmerje pri toženih strankah predstavlja pravno kontinuiteto ter da drugo in tretje tožena stranka odgovarjata za obveznosti družbe), ker naj bi že lahko uveljavljal dajatveni zahtevek. To še posebej velja v obravnavani zadevi iz razloga, ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov, temveč je odločilo o (delnem) zavrženju tožbe pred izvedbo pripravljalnega naroka oziroma naroka za glavno obravnavo. V tej fazi postopka, ko sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov, pa je takšna odločitev nepravilna. Le v kolikor bi namreč sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva med strankama kot nesporno na glavni obravnavi ugotovilo, da je obstajalo delovno razmerje, kot to uveljavlja tožeča stranka, in da je podana delovnopravna kontinuiteta oziroma obveznost družbenikov za plačilo obveznosti izbrisane družbe, bi lahko sklepalo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za takšen tožbeni zahtevek.

Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi (plačilo za opravljeno delo je temeljna pravica delavca), ki pa ga je dolžan obračunati in odvesti delodajalec v imenu in za račun delavca (torej v delavčevo korist) pristojnim organom oziroma institucijam. Delodajalec z opustitvijo svoje obveznosti plačila prispevkov v imenu in za račun delavca neposredno poseže v delavčevo pravico do plačila za opravljeno delo (ki je nedvomno pravica delavca iz delovnega razmerja), kar se posledično odrazi tudi kot poseg v delavčeve pravice iz nekaterih socialnih zavarovanj. Z obveznostjo delodajalca, da v imenu in za račun delavca prispevke, obračunane od delavčeve bruto plače, tudi plača, namreč ne preneha pravica delavca, da zahteva od delodajalca, da te prispevke nakaže pristojnim zavodom. Za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (oziroma njihovimi pravnimi predniki) pa je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe oz. stališče, da zaradi možnosti davčne izvršbe delavec svoje pravice ne more uveljavljati v sodnem sporu oziroma, da sploh ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.