TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Glede na navedene osamosvojitvene predpise tudi toženčevo sklicevanje (v ugovoru o sočasni spolnitvi obveznosti in v nasprotnem tožbenem zahtevku za dodelitev drugega enakovrednega stanovanja) na to, da je imel stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju v S., ne more vplivati na odločitev o izpraznitvi spornega stanovanja, kot tudi ne na materialnopravno pravilno drugostopno zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka. Na podlagi nezakonite odločbe o dodelitvi namreč toženec na spornem stanovanju (v M.) ni mogel pridobiti nobene pravice. Od tožeče stranke pa tudi ne more utemeljeno zahtevati (niti z ugovorom sočasne spolnitve obveznosti, niti z nasprotno tožbo) drugega primernega stanovanja. Dolžnosti tožeče stranke preskrbeti toženi stranki drugo primerno stanovanje namreč za primer kot je obravnavani, ne določa noben predpis Republike Slovenije. Pri tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da bi se toženec v Republiki Sloveniji lahko skliceval na pridobljeno stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju in s tem na pravico do ponovne vselitve vanj oziroma na pravico do dodelitve drugega enakovrednega stanovanja (ali kakšnega drugega stanovanjskega varstva) le v primeru, če bi bilo tudi prejšnje stanovanje v Republiki Sloveniji in bi tožeča stranka tudi na tem stanovanju pridobila pravico razpolaganja. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, saj je prejšnje toženčevo stanovanje v drugi državi (Republiki H.).

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode, vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

- da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja,

- da je škoda sploh nastala,

- da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem,

- da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode.

V obravnavanem primeru že prvi pogoj ni izpolnjen. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da tožena stranka pravice do uporabe spornega stanovanja nima (in ga tedaj zaseda nezakonito), drugega enakovrednega stanovanja pa ji tožeča stranka tudi ni dolžna zagotoviti. Morebitno duševno trpljenje tožene stranke in članov njene družine sicer ni izključeno, vendar pa ni posledica ravnanja tožeče stranke, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nedopustno. Odškodninski zahtevek tožene stranke iz naslova duševnega trpljenja zaradi negotove prihodnosti je bil zato materialnopravno pravilno zavrnjen.