TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki IV izreka tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi:

„IV. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka in sicer tako, da:

- znesek 602,07 EUR nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri ... A., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

- znesek 564,25 EUR plača tožniku, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 36,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Iz plačilnih list za tožnika (delavec) ne izhaja, da bi tožena stranka (delodajalec) tožniku obračunavala plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi, saj mu je izplačevala nižji znesek, kot je bil določen v pogodbi, zato je tožnik upravičen do razlike med izplačano plačo in plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi.

V 191. členu OZ je določeno, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka je tožniku izplačala zneske potnih stroškov in dnevnic, ki so presegali zneske, ki bi jih bila tožena stranka dolžna plačati tožniku, čeprav tega ni bila dolžna storiti. Ker je tožena stranka tožniku izplačevala nekaj, kar ni bila dolžna, ni upravičena do vračila teh zneskov. Zato tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim tožena stranka od tožnika zahteva vračilo neutemeljeno izplačanih zneskov potnih stroškov in dnevnic, ni utemeljen.