TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04, 35/05, 51/05 - ur. p. b. , 69/05, 97/05 - ur. p. b., 108/05, 25/06 - ur. p. b., 105/06, 133/06 - ur. p. b. in 37/08) ni v neskladju z Ustavo.

Izpodbijana določba prvega odstavka 233. člena Zakona o varnostni cestnega prometa od obdolženca ne zahteva, da obremeni sebe ali bližnjega, ali da prizna odgovornost za prekršek. Brani se lahko tako, da predloži dokaze, s katerimi izkazuje, da v času storitve prekrška ni uporabljal vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Zato ureditev ne posega v pravico obdolženca, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde (22. člen Ustave v zvezi s četrto alinejo 29. člena Ustave). Ker izpodbijana ureditev od obdolženca zahteva, da dokaže, da ni storilec prekrška, posega v domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). Zakonodajalec je imel za tako ureditev ustavno dopusten cilj. Domneva odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila zagotavlja učinkovito odkrivanje in sankcioniranje storilcev prekrškov v cestnem prometu. S tem vpliva na ravnanja voznikov in prispeva k varnosti udeležencev v cestnem prometu. Ukrep je nujen in primeren za dosego zasledovanega cilja. Izpolnjen je tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Omejitev je v (vrednostnem) sorazmerju z vrednostjo zastavljenega cilja, ker prihaja v poštev pri prekrških, za katere ni mogoče izreči kazni zapora; obdolženec pa se razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška. Zato izpodbijana določba ni v neskladju s 27. členom Ustave.