TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Odločitev, da se tožnici odhodki po obravnavanih računih davčno ne priznajo, je utemeljena v določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2. V skladu s SRS morajo biti vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Ko gre za stroške materiala in storitev, se po izrecni zahtevi SRS 14.10 le-ti lahko pripoznajo le na podlagi listin, ki dokazujejo njihovo povezanost z gospodarskimi koristmi. Tožbena trditev, da davčni organ ugotovljeno neverodostojnost knjigovodskih listin utemelji zgolj s citiranjem relevantnih določb SRS, je neskladna z vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe. V njej namreč davčni organ opiše in pravilno presodi vsebino knjigovodskih listin in vse dokumentacije, ki jo je v zvezi z zatrjevanimi poslovnimi dogodki predložila tožnica. Že (nesporna) ugotovitev, da so izdajatelji računov t.i. missing traderji, ki storitev niso opravili, zadošča za to, da se obravnavani računi opredelijo kot vsebinsko neverodostojni in da se tožnici na njihovi podlagi izkazani odhodki ne priznajo skladno z 12. in 29. členom ZDDPO-1.

Sodišče ne more slediti stališču, da bi davčni organ ob ugotovljenih neskladnostih in pomanjkljivostih predloženih listin moral dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v postopku, ugotavljati uradoma. Skladno z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2 mora za svoje trditve v davčnem postopku dokaze predložiti oziroma predlagati zavezanec. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo, in presoja izvedenih dokazov.