TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. 2142-14/2014/3 (1313-06) z dne 21. 4. 2014 odpravi.

II. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku.

Glede na opis izvajanja omejitve gibanja v Centru za tujce, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi, je treba izpodbijani akt, v povezavi s primerljivo prakso Upravnega sodišča in Ustavnega sodišča, šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave.

Uredba Dublin III. ima - za razliko od prej veljavne Uredbe Dublin II. - posebne materialnopravne določbe o pridržanju ter posebne procesne določbe. Člen 28(1) Uredbe Dublin III. ureja negativni pogoj za pridržanje, in sicer, da „države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi“; nasprotno pa 3. alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, na katero je toženka oprla odločitev, dopušča ravno to – da se „prosilcu omeji gibanje oziroma odvzame osebna svoboda z dnem, ko je pridobljen rezultat prstnih odtisov iz Eurodac“. Ta zakonska določba je torej v nasprotju s pravom EU in zato ne more biti uporabljiva. Člen 28(2) Uredbe Dublin III. pa ureja pozitivne pogoj za pridržanje: „kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“ Toženka spričo dejstva, da ni uporabila pravilnega pravnega vira za odločitev, standarda „znatne nevarnosti ni ugotavljala“, ampak je najprej ugotovila, da je ukrep nujen, da ne bo prosilec zapustil ozemlja Slovenije in da bo mogoča realizacija predaje, če bo katera druga država sprejela odgovornost. S tem pa ni utemeljena „znatna nevarnost“ za pobeg tožnika. V nadaljevanju se toženka opira na institut prostega preudarka. Vendar pogoji iz člena 28(1) in (2) Uredbe Dublin III („kadar obstaja znatna nevarnost“, „sorazmernost ukrepa“ in „če ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev“) ne dovoljujejo prostega preudarka, ampak terjajo natančno in celovito obrazložitev odločitve. Toženki je v elementu „znatne nevarnosti“ dopuščeno le določeno polje proste presoje glede na predpostavljeno boljše poznavanje podrobnih okoliščin v zvezi s pobegi prosilcev.

Pravno pravilo o sojenju v razumnem roku in odreditev izpustitve prosilca, če je ukrep nezakonit, je v zadostni meri jasno in brezpogojno ter v primeru prakse poteka časa na podlagi rokov iz 75. člena ZMZ brez dvoma v nasprotju s standardi iz člena 5(4) EKČP, ki je sestavni del pravice iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To pomeni, da sta določbi prvega odstavka 319. člena in 320. člena ZPP v tem primeru neuporabljivi, saj bi njuna uporaba pomenila kršitev prava EU. Na tej podlagi je sodišče odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku.