TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je voznik avtobusa s kršitvijo 1. odstavka 38. člena ZTVCP
povzročil prometno nesrečo, v kateri je potnica v tem avtobusu
utrpela lahko telesno poškodbo, na obeh avtobusih pa je nastala
materialna škoda v višini 142.629,00 din, je storil kaznivo dejanje
po 3. in 2. odstavku 251. člena KZS, ne pa kaznivo dejanje po 3. in
1. odstavku citiranega člena KZS.

Obdolženec je kot poklicni voznik avtobusa na poledeneli cesti vozil
z neprimerno hitrostjo 67 km/h. Ko je moral zaradi nemožnega srečanja
ustaviti, da je pri zaviranju zaneslo na levo stran cestišča, kjer je
zadel v drugi avtobus, ta avtobus pa je odbilo v še tretji stoječi
avtobus. V prometni nesreči je bila potnica v obdolženčevem avtobusu
lahko telesno poškodovana, na prvih dveh avtobusih pa je nastala
materialna škoda v skupnem znesku 142.629,00 din. Sodišče prve
stopnje je sledilo obtožnemu predlogu in spoznalo obdolženca za
krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 2.
odstavku 251. člena KZS in mu z uporabo omilitvenih določil izreklo
denarno kazen 2.000,00 din.
Zoper to sodbo se je pritožil le javni tožilec zaradi odločbe o kazni
in predlagal izrek višje denarne kazni.
Pritožbeno sodišče je ob reševanju tožilčeve pritožbe po uradni
dolžnosti napadeno sodbo spremenilo tako, da je dejanje obdolženca
pravno opredelilo po 3. in 1. odstavku 251. člena KZS, ugodilo pa
tudi tožilčevi pritožbi in obdolžencu zvišalo denarno kazen na
6.000,00 din. Pritožbeno sodišče je bilo mnenja, da je sodišče prve
stopnje z zgrešeno pravno opredelitvijo dejanja kršilo materialni
zakon v škodo obdolženca. Obdolženec je kot voznik avtobusa kršil 38.
člen ZTVCP, torej splošno prometno določbo, ne pa posebnih predpisov
ali določil glede varnosti avtobusnega prometa. Le v slednjem primeru
bi prišla v poštev pravna opredelitev po 3. in 2. odstavku 251. člena
KZS.
Višje sodišče je predlagalo verifikacijo opisanega stališča, vendar
je občna seja Vrhovnega sodišča SRS zavzela nasprotno stališče iz
naslednjih razlogov:
Do 1.7.1977 je bilo v 2. odstavku 271. člena KZ inkriminirano
ogrožanje varnosti železniškega, ladijskega in letalskega prometa.
Vozniki avtobusov, tramvajev in trolejbusov, ki so zaradi kršitve
predpisov o varnosti cestnega prometa povzročili prometno nesrečo, so
odgovarjali zaradi kaznivega dejanja po 3. in 1. odstavku 271. člena
KZ, če je šlo za kvalificirani primer, pa po ustreznih določbah 273.
člena KZ. Po 1.7.1977 pa je v republiških in pokrajinskih kazenskih
zakonih ogrožanje varnosti letalskega prometa izpuščeno, saj gre za
materijo, ki jo obravnava XXI. poglavje KZJ, pač pa republiška
zakonodaja poleg železniškega in ladijskega prometa, na novo uvršča
še promet z avtobusom, tramvajem, trolejbusom in žičnico, kar vso
stvar dokaj zapleta. S temi prometnimi sredstvi se običajno prevaža
večje število ljudi. Zaradi kršitve predpisov o varnosti prometa s
temi prometnimi sredstvi lahko pride do hujših posledic, družbena
nevarnost tega kaznivega dejanja je večja. Objekt zaščite po 1.
odstavku 251. člena KZS je varnost cestnega prometa v najširšem
pomenu besede, pri čemer pa mora poleg ogrožanja zaradi kršitve
predpisov nastati še posledica, lahka telesna poškodba ali škoda nad
20.000,00 din. Objekt zaščite v 2. odstavku 251. člena KZS pa je
varnost potnikov in premoženja v železniškem, ladijskem in avtobusnem
prometu. Če gre pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 251. člena KZS za
kombinacijo ogroževalnega in poškodbenega delikta, gre pri kaznivem
dejanju po 2. odstavku 251. člena KZS zgolj za ogroževalni delikt
(konkretna nevarnost), kjer se ne zahteva posledice kot objektivnega
pogoja kaznivosti. Prav glede na pomembnost objekta zaščite v 1.
oziroma 2. odstavku 251. člena KZS je zakonodajalec določil različno
kazen za navedeni kaznivi dejanji: za kaznivo dejanje po 1. odstavku
251. člena KZS je zagrožena kazen zapora do treh let, za kaznivo
dejanje po 2. odstavku 251. člena KZS pa kazen zapora od 3 mesecev do
petih let. Varnost železniškega in ladijskega prometa ter obratovanje
žičnic urejajo posebni predpisi. Zato pri pravni opredelitvi dejanj
iz tovrstnega prometa ni težav. Posebnih predpisov o varnosti
avtobusnega prometa pa ni. Za avtobusni promet veljajo določbe
temeljnega zakona o varnosti cestnega prometa in republiški zakon o
varnosti cestnega prometa. Četudi se v navedenih zakonih v kakšni
določbi izrecno omenjajo avtobusi oziroma vozniki avtobusov, ne
moremo govoriti o specialnih predpisih za avtobusni promet.
Zato menimo, da je za pravilno pravno opredelitev dejanja odločilno,
kateri objekt zaščite v cestnem prometu je s konkretno kršitvijo
predpisov ogrožen. Ker je v obravnavanem primeru potnica v
obdolženčevem avtobusu bila lahko telesno poškodovana, na obeh
avtobusih pa je nastala škoda nad 20.000,00 din, je sodišče prve
stopnje obdolženčevo dejanje pravilno opredelilo po 3. in 2. odstavku
251. člena KZS.