TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v prvi alineji prvega odstavka I. točke izreka, ki se glasi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo v tej alineji naštete premične stvari, z izjemo, da se izpodbijana sodba se ne razveljavi za naslednje premične stvari: osebno vozilo znamke R., reg. št. ..., motorno vozilo znamke ... tovarniške oznake ..., reg. št. ..., traktor kosilnica letnik ..., motor ..., avtomobilski sesalec ... in moška ura ..., in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v peti alineji prvega odstavka I. točke izreka, to je v delu, ki določa, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo denarna sredstva v višini 586,10 EUR.

III. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v drugem odstavku I. točke izreka, s katerim je ugotovljeno, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 30 %, delež toženca pa 70 %, in v tretjem odstavku I. točke izreka, s katerim je določeno, da je A. A. dolžan B. B. v roku 15 dni plačati 7.249,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2016 dalje, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v drugem odstavku II. točke izreka, s katerim je zavrnjen zahtevek za priznanje višjega deleža tožnice na skupnem premoženju nad 30 % in zahtevek za plačilo nad zneskom 7.249,79 EUR ter za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. 11. 2016, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v drugem odstavku III. točke izreka, s katerim določeno, da je B. B. dolžna A. A. v roku 15 dni plačati 700,00 EUR, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

VI. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v drugem odstavku IV. točke izreka, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo B. B. A. A. nad zneskom 700,00 EUR, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

VII. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v prvi alineji IV. točke izreka, s katero je zavržena nasprotna tožba, v delu zahtevka, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi osebno vozilo znamke R., reg. št. ... in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

VIII. Izpodbijana sodba se razveljavi v stroškovnem delu pod V. točko izreka, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IX. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožnica bi morala premične stvari bolj določno opredeliti, saj jih sicer v postopku delitve ne bo mogoče identificirati in med pravdnima strankama razdeliti, še posebej, če bo potreben izvršilni postopek. Sodišče prve stopnje naj zato v ponovljenem postopku v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnico pozove, da premične stvari bolj določno opredeli (npr. po velikosti, znamki, barvi, obliki, starosti, letu izdelave,...). Šele, ko bodo premične stvari bolj določno opredeljene, bo mogoče v zvezi z njimi izvajati dokazni postopek.

Res se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do trditev tožnice, da sta imela s tožencem v letu 2004 dogovor, da tožnica ne bo več delala in bo ostala doma, da bo v celoti skrbela za gospodinjstvo in za dom, opravljala dela v hiši in zunaj hiše, obdelovala vrt, pomagala tožencu, ki se je šolal ter pomagala tudi v gostilni toženčeve stare matere. Vendar v tem delu ne gre za kršitev po 339. členu ZPP, ker po oceni pritožbenega sodišča ne gre za relevantno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na višino deležev. Ne glede na to, ali je dogovor obstajal ali ne (toženec ga zanika), gre tožnici takšen delež iz naslova njenega finančnega in nedenarnega prispevka, kot ga bo v tem postopku dokazala. Ali drugače, tožnica je tudi v obliki dela prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja, zato je za ugotovitev njenega deleža vseeno ali ob sklenjenem dogovoru ali brez njega, bistveno je, da se ugotovi, koliko je prispevala, saj je od tega odvisna višina njenega deleža.

Če bi tožnica za svoje delo v gostilni toženčeve babice (in ne v gostilni toženca) dobila plačilo, bi se to plačilo štelo kot njen dohodek in bi prispevala k skupnemu premoženju, če plačila ni dobila, potem bi imela določene zahtevke proti stari materi toženca oz. njenim dedičem po drugih pravnih podlagah in ne iz naslova ustvarjanja skupnega premoženja.

Čeprav se sodišče ni izreklo v zvezi s trditvami tožene stranke v postopku, da je tožnica brezplačno živela v hiši, ki je bila last toženčeve babice, kasneje pa posebno premoženje toženca, in da ni nikoli plačevala nobene najemnine, navedena okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ni relevantna in ne more vplivati na višino deležev pravdnih strank. Ker je do 11. 11. 2014 tožnica brezplačno živela v hiši toženčeve babice, bi le njeni dediči (tudi toženec) po drugih pravnih podlagah lahko do tožnice imeli določene zahtevke. Od tega dne do razpada izvenzakonske skupnosti konec marca 2015 je tožnica res živela v hiši, ki jo je podedoval toženec, vendar je življenjsko logično in običajno, da v času, ko traja izvenzakonska skupnost, plačevanje najemnine med partnerjema ne poteka, saj skupno prebivališče financirata iz skupaj ustvarjenega premoženja (živita v ekonomski skupnosti). Sicer pa tako kratko obdobje, ko je tožnica živela v nepremičnini toženca, ne more vplivati na deleže.

Izvenzakonski partner ima glede skupnega premoženja, ki je bilo odtujeno brez soglasja drugega izvenzakonskega partnerja, na razpolago denarni dajatveni zahtevek.