TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Niti v pritožbi dolžnik ne ponudi nobenih trditev in dokazov, da je bila njegova odvisnost, če je sploh obstajala, takšna, da bi relevantno vplivala na obstoj ovir za odpust obveznosti. Tolikšne obveznosti ob tem, da je dolžnik imel le dohodke iz plače, drugega premoženja pa ne, dejansko izkazujejo obstoj domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti. Dolžniku pa višje sodišče še pojasnjuje, da bi lahko upoštevalo tudi zasvojenost kot bolezensko stanje, vendar pa ta ni bila dokazana.

Pri tem je svoje dohodke porabljal za dodatne stave, glede katerih je navedel, da je menil, da bo pridobil potrebna sredstva za poplačilo obrokov, kar je bilo skrajno neskrbno in lahkomiselno; poudariti velja, da je imel zadostna sredstva iz plače, da bi prevzete obveznosti lahko poplačeval. Ob tem, kot poudarja že upnica, pri sprejemanju obveznosti ni šlo za reševanje življenjskih stisk, temveč za lahkomiselnost in tako ravnanje, ki ne sme biti deležno pravnega varstva oziroma dobrote odpusta obveznosti.